Kozaki – vojščaki in odlični konjeniki, ki se jih je balo vse, kar se je znašlo v njihovi bližini. V programskem listu Festivala Ljubljana, ki je gostil plesno in glasbeno predstavo svetovno znane skupine ruskih Kozakov, so zapisali:

“Dokumentirani vojaški pohodi Kozakov ob obalah Kaspijskega in Črnega morja veljajo za pomemben del ruske kulturne zgodovine, saj so Kozaki izoblikovali svojevrstne običaje, noše, glasbo in ples. Zaradi nesebičnega in uspešnega bojevanja so uživali podporo države in bili v 18. stoletju razglašeni za elitno vojsko. Poleg vojaškega poklica so opravljali več pomembnih nalog: pomoč pri gradnji mest, utrdb, varovanje step, zaščita carske ambasade itd. Kozaki so uspeli ohraniti svojo neodvisnost, vendar nikoli niso dosegli želene avtonomije. Podatek o tem, koliko naj bi bilo še živečih Kozakov, je ohlapen: od pol milijona do treh milijonov.”

V skoraj polni dvorani Cankarjevega doma, kjer se je zbrala večinoma starejša populacija, da bi videla te pogumne vojščake, smo bili deležni skoraj dveurne predstave, ki nam je vedno znova jemala dih, ko smo gledali vse te hrabre moške in ženske, ki so se okoli svoje osi vrteli kot prave vrtavke. Tudi akrobacije, ki so jih izvajali večinoma moški, so bile fenomenalne.

Na žalost pa je moj užitek dobil grenak priokus že takoj na začetku. Gre za to, da sem za predstavo dobila novinarsko akreditacijo, vendar nisem dobila nobenega potrdila, s katerim bi lahko dokazovala ta privilegij, zato sem se pred predstavo odpravila do informacij in vprašala kako je s fotografiranjem. Povedali so mi, da prvih 10 minut brez skrbi lahko fotografiram. Edino, česar sem se morala še držati je bilo, da ne uporabljam bliskavice.