Ne spomnim se več, o čem je govoril eden od mojih prispevkov na blogu, ki ga je komentiral Andrej Stopar. Spomnim pa se, kako sem bila počaščena zaradi tega dejstva. To so tisti sladkorčki, zaradi katerih rada pišem blog in delam, kar delam. Kasneje je Andrej sprejel moje vabilo, da bi z njim naredila intervju za blog. Ne samo to, kasneje mi je tudi prijazno ponudil pomoč in mi ob enem od obiskov Slovenije prinesel nekaj literature, ki sem jo potrebovala za diplomo. Enkrat vmes sva se dogovorila še, da bova na “ti” in čeprav nisva prijatelja v pravem pomenu te besede, vseeno lahko rečem, da sva na neki način prijatelja. No, vsaj na Facebooku. ;) Ob branju njegove