Dragi dnevnik. Poletje se je neke noči kar poslovilo. Brez pozdrava. V našo deželo pa je prišla jesen. Njene barve so mi všeč in tudi njene temperature mi bolj odgovarjajo kot tiste, ki jih je s sabo vzelo poletje. Nastal je samo en mali problem. V omari imam samo dvojne hlače, ki so pripravljene na boj z nižjimi temperaturami, pa še to se bodo ene zdaj zdaj strgale med nogami. A denarja trenutno tudi nimam ravno dovolj za kakšno večje nakupovanje. Zato sem se odločila, da spet izkoristim znanje, ki mi ga je prineslo poletje …

Ko sem se že ravno znašla na ljubljanski obvoznici zaradi nekih obveznosti, sem se odločila, da zavijem še na Rudnik. V Svet metraže, kjer so verjetno v zadnjih dneh dobili nove metre takih tkanin, ki so pripravljene varovati moje noge pred mrazom. Najprej sem gledala žamet, potem pa me je prijazna prodajalka ((Do zdaj sem bila v Svetu metraže 3-krat, vsakič sem se srečala z drugimi prodajalkami in vedno znova sem navdušeno ugotavljala, kako neverjetno prijazne so te ženske. Vedno z nasmehom na obrazu, vedno pripravljene pomagati pri nakupu z raznimi nasveti … Res so SUPER!)), ko sem vprašala po jeansu, odpeljala v njihovo ogromno skladišče, kjer se človek kar izgubi med vsemi tistimi materiali …