Prvomajske praznike, ki so postregli s čudovitim vremenom, sva med drugim preživljala tudi z nabiranjem smrekovih vršičkov. Že lani sva se pogovarjala, da bi lahko bolj izkoristila navdušenje moje tašče in tasta, ki zadnja leta veliko časa in ljubezni namenjata zeliščem. Med drugim sta že vsaj dve leti zvarila odličen domači jägermeister, kar ni kar tako. Celo leto je namreč treba biti na preži za različnimi cvetovi, listi, koreninicami in še čem. Vse te zeli se kakšnega pol leta postopoma dodaja v alkoholno osnovo. Če se ne motim je v pravem (beri: domačem) jegru okoli 30 različnih rastlin.

Še vedno naju čaka nabiranje kopriv, ki sva jih v zadnjem času že pila v raznih zelenih kašastih sokovih. Ne vem, če jih bova sušila za čaj, najbrž bova kar izkoristila njihovo svežino in jih zmlela v blenderju. Za letošnji začetek najine zeliščarske sezone sva nabrala smrekove vršičke. Nabrala sva jih … ne vem točno koliko. Toliko že, da sem jih stlačila v dva litrska in en pollitrski kozarec. Po petih dneh na soncu se je sladkor že skoraj popolnoma stopil in ko sem mešanico malo premešala, je do mojega nosu že zavel vonj po sirupu, s katerim si lajšam kašelj.