Po dolgih in sivih dnevih, ki so se vlekli kot desetletja, so sončni žarki končno prišli tudi v dolino. S seboj niso prinesli le optimizma, ampak tudi malo slane. Takemu dnevu res nisem smela pustiti, da bi se mi izmuznil. V večnem lovu za časom, ko bi lahko naredila kaj “pametnega”, se mi takšne stvari namreč dogajajo prevečkrat

Otona sem toplo oblekla, ga položila v voziček in ga še dodatno zaščitila s termo odejo. Svoje roke sem zaščitila z rokavicami, glavo sem skrila v kapo, čez rame pa sem si obesila fotoaparat. Kot bi minilo že 105 let, odkar sem zadnjič čutila željo po igranju s fotoaparatom. Sončen in s slano prekrit dan me je zbudil in rezultat mojega igranja delim v spodnji galeriji.

Ja, takšni dnevi so za to, da jih izkoristimo. Druge možnosti ne (bi) sme(lo) biti. :)