V Hamburgu sva se po obisku pri gospodu Ingu Lüthjensu v njegovi domači galeriji Art China zasidrala v kampu, namenjenem avtodomom v bližini Wilhelmsburga na jugu mesta. To je nekakšno hamburško predmestje, kjer živijo ljudje različnih barv, potez in verskih prepričanj. Zadnji dan, ko sva na postaji S-Bahna ((schnell Bahn oz. hitri vlaki v Hamburgu in njegovi bližnji okolici dnevno naredijo okoli 1000 poti, pokrivajo 140-kilometrsko mrežo, in prepeljejo približno 600.000 potnikov na dan)) v Wilhelmsburgu čakala na enega od avtobusov, ki naju je odpeljal do kampa v bližini pokopališča Friedhof Finkenriek, sva ugotovila, da je večini tamkajšnjih prebivalcev najbrž skupna le muslimanska vera. Razmišljala sem, da verjetno še nikoli nisem bila v mestu, kjer bi naenkrat lahko videla toliko različnih ljudi – v Hamburgu živijo vsi, od Indijcev in ostalih Azijcev, Turkov in drugih prebivalcev Bližnjega vzhoda, do črncev z različno temno poltjo in Nemcev/Evropejcev. Najbolj lepo pa se mi je zdelo, da v zraku ni bilo čutiti prav nobene nestrpnosti. Tudi na metroju je bilo zelo mirno. Nobene napetosti, kakršno sem lahko začutila na primer v Moskvi.

Ker sva parkirala tako “daleč” od centra, sva imela seveda ta privilegij, da sva se morala peljati do glavnih atrakcij najprej z avtobusom (vožnja je trajala približno 15 minut), nato pa še z S3 (nadaljnjih 8 minut) do centra. Ker je celoten odsek proge S3 od Wilhelmsburga do glavne železniške postaje, kjer sva izstopila prvi dan, nad zemljo, sva že takoj dobila približen občutek, kako izgleda pristaniški Hamburg. Ko sva izstopila na Hauptbahnhofu, sva najprej poiskala Hamburger Kunsthalle – enega največjih in najpomembnejših hamburških muzejev. Tam je bila namreč na ogled razstava, posvečena umetnikom pop arta z naslovom Pop Life. Ker sem že doma izvedela, da bodo imeli v soboto, 8. maja ((razstava je trajala le še do nedelje, 9. maja 2010)) ob 15:00 voden ogled za dodatne 3 evre (vstopnica je stala 10 evrov), sva se odločila, da si vstop