Nikoli si nisem znala prav dobro predstavljati sebe, da bi se prijavila na kakšen tečaj ali kaj podobnega in odšla tja sama, se spoznavala z novimi ljudmi … O tem sem sicer še največ razmišljala, ko sem prvič šla proti Kinu Šiški na SUPERTEČAJ krojenja. Ugotovila sem, da je najverjetneje vse skupaj odvisno samo od tega, koliko te na takšen ali drugačen tečaj ali srečanje vleče želja po novem znanju, po novih spoznanstvih. To je edino, kar šteje. Konec koncev se na tečaj krojenja nisem prijavila zato, da bi tam dobila nove prijateljice, ampak zato, da se naučim nekaj, kar si želim znati že tako zelo dolgo. Nova poznanstva potem tako ali tako pridejo kar sama.

In ravno zdaj, ko smo se malo bolj spoznale, ko je prihajanje v Kino Šiška postalo še nekaj več, kot samo pridobivanje novega znanja, ravno zdaj je konec. Zaenkrat. Kljub znanju, ki smo si ga nabrale pri Ani Malalan, ostajajo želje po še. Predvsem pa želje po realizaciji narisanih krojev, ki sledi tudi na SUPERTEČAJU šivanja. Ne vem, kako je z ostalimi, ampak jaz sem že kar malo naučakana in bi rada čim prej začela oblačiti sebe in mogoče še koga. Glede na to, da bom morala na tečaj šivanja počakati še en teden, me vse bolj grabi, da bi si že prej za probo zadala kakšen izziv. Ne prevelik, ampak tak, majhen.

Sicer je pa zdaj, ko smo se na zadnjem srečanju spopadle še s krojenjem hlač in zahtevnimi tutami (beri: kombinezoni :) ), res pravi čas, da predvsem sama sebi dokažem, da se lahko naokoli upravičeno postavljam z zelo estetsko izdelano SUPERDIPLOMO, ki smo jih dobile punce.