Ko zjutraj pogledam skozi okno in pogled v daljavo zastira gosta ljubljanska megla, se ponovno spomnim čudovitih, s soncem obsijanih zasneženih gora, na katerih so nam počivale oči zadnja dva dneva. Začetni tečaj teka na smučeh, ki ga je zavod Zlata leta organiziral v sodelovanju z olimpijko Majo Benedičič, je bil še toliko lepši, ker nas je grelo za zimo že nekoliko pretoplo sonce. Moj obraz je pridno absorbiral sončne žarke, ki so se odbijali od malih snežnih kristalčkov. Zato sem v od megle belo Ljubljano prinesla nekaj novih pegic in zdravo rdeč obraz. RES je bilo tako lepo, da lepše ne bi moglo biti! Kljub temu, da je včasih težko, vseeno poskušam čisto odmisliti tudi tista dva, tri kisle obraze, ki bi ostali skisani tudi v sanjsko idealnih okoliščinah. Je že tako, da smo Slovenci eni najbolj zateglih gostov, ko bi za praktično nič denarja radi kraljevski luksuz. Nima veze … Preveč je boljših in prijetnejših ljudi, da bi pustili, da nam vzdušje pokvari zanemarljiva peščica … ((Čeprav se meni to včasih zdi prav nemogoče, saj s svojo kmečko logiko enostavno ne morem in ne morem razumeti razmišljanja nekaterih ljudi ..))