Zadnja leta sem v bohinjski turizem vpletena bolj posredno. Nekaj o njem izvem iz medijev – ponavadi ni to nič kaj dobrega – nekaj informacij pa dobim doma. Ko sem vsaj poletja še v celoti preživljala doma v Bohinju, pa sem bila zelo povezana in vpletena v turistično dogajanje v tej slovenski kotlini pod Julijskimi Alpami.

Že večkrat sem razmišljala, da bi napisala kaj konkretnejšega na to temo, pa sem si vedno znova premislila. A ker je bilo zadnje čase kar nekaj impulzov, sem se odločila, da napišem, kaj predvsem mene moti pri tem našem ljubem turizmu.

A naj vseeno začnem s pozitivnimi stvarmi, ker me ZELO moti pesimizem, ki vse prevečkrat veje iz ljudi, še bolj pa iz novinarskih prispevkov, ki jih lahko gledamo predvsem na RTV SLO ((POP in Kanal A sta preveč senzacionalistična za moj konzervativni okus, zato ne vem, kako o teh stvareh poročajo tam, če sploh.)) …

Še pred tremi leti sem sodelovala pri tradicionalni prireditvi Kmečka ohcet in dobila sem občutek, da so se stvari, odkar je v Turističnem društvu za to področje zadolžen Jure Sodja, pošteno začele spreminjati na bolje. Res je Jure kdaj pa kdaj mogoče deloval še nekoliko neorganizirano, a sem vedno znova občudovala njegov optimizem in pripravljenost, da naredi nekaj ne samo zase, ampak predvsem za Bohinj, Bohinjce in naše turiste. Jure je, verjetno še s kom, a podrobnejših podatkov o tem nimam, začel tudi s Festivalom Kanal, ki letos poteka že 6. leto zapored in ga tudi sama z veseljem vedno znova reklamiram naokoli. Festival se mi zdi zelo dobra ideja tudi zato, da imamo domačini nekaj novega, nekaj, kar nas vedno znova zvleče do jezera oz. na Ribčev Laz. Tradicionalne prireditve, kot sta na primer vasovanje in kmečka ohcet, za domačine niso niso več tako zanimive. Gre namreč za prireditev, ki je iz leta v leto ista, kar je logično, saj prikaza ohceti, kot so jo poznali naši predniki, pač ne moremo kar spreminjati. Vsaj same procedure ne. Čeprav bi se tudi tukaj dalo kaj narediti, a o tem mogo