Že dolgo mi ni piskalo v ušesih, že dolgo nisem tako smrdela po cigaretih, že dolgo je odkar sem bila tik na tem, da izgubim glas (kar se pri meni zgodi res zelo redko) in že dolgo nisem bila na kakšnem koncertu. Vse to so bili razlogi, da sem se v petek ((15. oktober 2010)), kljub ne najboljšemu zdravju, odločila, da si grem napolnit ušesa z živo godbo. Ponovni koncert bratske naveze Tweak Bird ((s prvim koncertom si nisva bila usojena)) je bil idealen izgovor tudi za cigaretni smrad, ki se je skozi vse plasti oblačil prilepil na mojo kožo. Ko sem se okoli ene ure zjutraj vrnila domov, sem bila preveč utrujena, da bi s sebe sprala ta vonj še preden sem zlezla v posteljo in se privila k njemu. Bilo mi je vseeno, samo da sem spet med štirimi stenami, z njim, na toplem, v tišini. Nos sem si odmašila z razpršilom in v trenutku, ko sem zaprla oči, je bilo tukaj že jutro.