upanjePoznaš občutek, ko se ti zdi, da so tvoji možgani ujeti v nek krč, ki kar ne popusti? Ko se že najmanj eno leto skupaj, dan za dnem boriš, da bi s svojega vratu spravil tisti mlinski kamen, ki te vleče v reko in se ti zdi, da te bo vsak čas za vedno odplavilo, ko glava že klone, a vseeno zbereš še zadnje atome moči, da iz vode izvlečeš vsaj usta ali nos in v pljučih začutiš nekaj poživljajočega zraka …

Pred približno mesecem sem uspela osvoboditi svoj vrat. Vsaj tako se mi je zdelo, ko sem s sinološko diplomo – končno – zaključila študij. Kolegi sinologi bodo že vedeli, kaj mislim. V tistem trenutku, ki  je trajal kakšen dan, se je vse zdelo možno. Vse se je zdelo dosegljivo, izvedljivo. Zdelo se je, da bodo moji možgani osvobojeni tistega krča, zaradi katerega se mi je zdelo, da je izginila vsa domišljija, ki sem jo imela. Vse bi bilo super, če se ne bi tista Katarina, ki je včasih znala uživati (uživati v pravem pomenu besede) z leti nekje izgubila. Ne najdem je več. Zdi se, da jo je nadomestila neka Katarina, ki razmišlja le še o tem, kaj bi morala narediti/imeti/biti, pa ni. Ta kolektivna zavest o kljukicah, o katerih je pred časom pisala Irena, mi je očitno zlezla pod kožo in se zarila vame. In moram jo izpuliti! Ker je nočem! Ker je nikoli nisem hotela.

Mislila sem, da me bo druga diploma osvobodila. A vse bolj kaže, da me ni. Zaključen študij je bil v bistvu samo začetek uradnega obdobja brezposelnosti, ki je s seboj prinesel nekakšen strah. Saj vsi vemo, kakšna je situacija. Ampak, kako naj človek najde službo? Naj se prijavim na Zavod? Naj pošiljam življenjepise na objavljene razpise? Naj pošiljam prošnje kar vsem povprek? Naj se zadeve lotim na “Barbara Kotlušek” način? Naj postanem ena od številnih samozaposlenih?

Imam izobrazbo, polno znanja z različnih področij in veselja, a kako naj vse to za spodobno ((S spodobno mislim na plačo, s katero bi se lahko brez vsakršnih skrbi prebila skozi mesec. 800-1000 € neto mesečno bi bilo odlično!)) ceno prodam nekemu zaupanja v