Pred nekaj dnevi sem se po dolgem času spomnila gospoda župnika, ki je bil eden mojih največjih učiteljev. Pavel Uršič (24. junij 1929 – 30. oktober 2016). Razmišljala sem, da moram ob naslednji priliki domače vprašati, če še sploh živi. Danes pa sem izvedela, da je 30. oktobra odšel domov.

V življenju srečamo veliko ljudi. Nekateri gredo le mimo, drugi se celo za nekaj časa ustavijo, z nekaterimi se družimo dalj časa, le redki pa so tisti, s katerimi preživimo večji del svojega življenja. Prvi gredo mimo, kdo izmed njih nam mogoče z nasmehom ali prijazno besedo celo polepša trenutek ali dan, ostali pa v nas puščajo različno močne pečate. Hvaležna sem za vse ljudi na svoji poti. Še posebej sem hvaležna za to, da je velika večina teh ljudi v mojem življenju pustila zelo lep pečat. Zaradi njih sem to, kar sem.

Med prav posebnimi ljudmi, ki jih tukaj ne bom več srečala, pa bi jih z največjim veseljem, je prav gotovo tudi župnik Pavle Uršič. Spomnim se, kako nas je smrkavce pobiral po vaseh s svojim zelenkastim opel kadetom karavanom in nas prevažal naokoli. Med potjo smo glasno molili in peli. Ko sem bila v 4. razredu, me je povabil na 10-dnevno potovanje po Nemčiji in Švici, ki ga je organiziral za mladino in odrasle. Sledili so Taize s Parizom, pa Lurd, Rim in svetovni dan mladih v Parizu leta 1997. Poletna potovanja z avtobusom po evropskih mestih brez staršev, ki jih je organiziral nekaj let zapored, so močno vplivala name.

Uršič je bil velik svetovljan, poln znanja, prvi človek, ki sem ga videla delati stojo na glavi, sopotniki z avtobusa pa so se na tistem postajališču nekje ob nemški avtocesti pogovarjali, da dela jogo. Z užitkom sem ga poslušala, ko sem z majhno skupinico hodila zraven njega po sobanah znamenitega Luvra. Ko sem bila že malo večja, sem se včasih z njim trmasto prerekala, on pa je užival v mojem up