S športno humanitarnim društvom Vztrajaj – Never give up sem se prvič srečala, ko sem morala za PlanetBIO objaviti novičko o prireditvi 10 krogov za 10 nasmehov. Z Romanom sva se je tudi udeležila v Ljubljani. On je odtekel okoli 15 kilometrov, jaz in takrat še gospod trebuh pa sva ga spodbujala. Ob prijavi na tek je vsak udeleženec dobil oranžno zapestnico z napisom never give up. Bila mi je tako všeč, da sem si jo kar prisvojila za v porodnišnico.never give up - bled

Pred leti sem med poletjem delala v kampu Zlatorog. Ker takrat še nisem imela vozniškega izpita ((tudi, če bi ga imela, ne bi imela avta …)), sem na delo kolesarila. Nekega večera, ko sem se vračala domov, sem bila tako utrujena, da sem kakšna 2 kilometra pred ciljem razmišljala samo o tem, kako bi stopila s kolesa in ga do doma potiskala ob sebi. A črni oblaki, ki so se že božali z električnimi žarki, so napovedovali nevihto. Po napornem dnevu si nisem želela biti še premočena, zato sem se odločila, da bom v kolesarjenje poleg zadnjih atomov moči usmerila še misli. Začela sem si ponavljati: “Never give up! Never ever give up!” Do doma mi je uspelo prikolesariti ravno v trenutku, ko so z neba začele padati