Prišlo je novo leto. 2009. Z njim je prišlo tudi polno pocukranih voščil, ki so me, priznam, veliko bolj razjezila kot razveselila. Ljudje, zakaj ne moremo želja napisati s svojimi besedami? Preprosto. Brez nekih svetlečih zvezdic, belih snežink in ne vem še česa. Zguljena fraza “sreč’nga pa zdrav’ga” bi mi pomenila veliko več kot že rahlo osladne fraze, ki izzvenijo še preden jih uspem prebrati do konca. Glede na to, da ponavadi želje pošiljamo ljudem, ki jih poznamo, jim lahko zaželimo nekaj, za kar vemo, da si želijo. Na primer diplomo, potovanje, veliko dobrih žurov … karkoli, samo naj bo iz zapisa razbrati, da je želja iskrena in edinstvena. Da sem tistim, ki so mi bližje kot vsi ostali samo še nekdo več v vrsti tistih, ki se jih morajo spomniti (beri: v telefonskem imeniku ali na seznamu mejlov) … Res ni treba. Hvala.

pogled na Zgornjo bohinjsko dolino na cesti med (Bohinjsko) Češnjico in Srednjo vasjo (v Bohinju); hrib na levi je Rudnica, na desni je pa Studor
Sama sem bila letos z voščili zelo skopa. A ne zato, ker ljudem ne želim ničesar, ampak enostavno nisem čutila nekega posebnega vzdušja in želje po izrekanju želja. Seveda sva se že sredi decembra odločila, da greva po opravljeni službi na zadnji dan starega in prvi dan novega leta vse dobro zaželet domačim na najina konca Slovenije. Ko sva prišla v Bohinj, sva spet izkoristila priložnost, da se zapeljeva do naše največje znamenitosti – Bohinjskega jezera – in se po zaužitju (pre)mnogih dobrot malo sprehodiva in poleg najinih možganov prevetriva še najini telesi.