Prišlo je novo leto. 2009. Z njim je prišlo tudi polno pocukranih voščil, ki so me, priznam, veliko bolj razjezila kot razveselila. Ljudje, zakaj ne moremo želja napisati s svojimi besedami? Preprosto. Brez nekih svetlečih zvezdic, belih snežink in ne vem še česa. Zguljena fraza “sreč’nga pa zdrav’ga” bi mi pomenila veliko več kot že rahlo osladne fraze, ki izzvenijo še preden jih uspem prebrati do konca. Glede na to, da ponavadi želje pošiljamo ljudem, ki jih poznamo, jim lahko zaželimo nekaj, za kar vemo, da si želijo. Na primer diplomo, potovanje, veliko dobrih žurov … karkoli, samo naj bo iz zapisa razbrati, da je želja iskrena in edinstvena. Da sem tistim, ki so mi bližje kot vsi ostali samo še nekdo več v vrsti tistih, ki se jih morajo spomniti (beri: v telefonskem imeniku ali na seznamu mejlov) … Res ni treba. Hvala.

pogled na Zgornjo bohinjsko dolino na cesti med (Bohinjsko) Češnjico in Srednjo vasjo (v Bohinju); hrib na levi je Rudnica, na desni je pa Studor
Sama sem bila letos z voščili zelo skopa. A ne zato, ker ljudem ne želim ničesar, ampak enostavno nisem čutila nekega posebnega vzdušja in želje po izrekanju želja. Seveda sva se že sredi decembra odločila, da greva po opravljeni službi na zadnji dan starega in prvi dan novega leta vse dobro zaželet domačim na najina konca Slovenije. Ko sva prišla v Bohinj, sva spet izkoristila priložnost, da se zapeljeva do naše največje znamenitosti – Bohinjskega jezera – in se po zaužitju (pre)mnogih dobrot malo sprehodiva in poleg najinih možganov prevetriva še najini telesi.


Stara Fužina

Avto sva parkirala v “kopališču” ((oz. pri Kramarju oz. tam, kjer ponavadi poleti pristajajo padalci z jadralnimi padali)), vzela rokavice in fotoaparat in se podala na pomrznjen sneg, ki ni imel nobenega problema z najino težo. Predvsem naju je prevzel pogled na tako zelo čist odsev narave, ki se je zrcalil na mirni gladini jezera. O tem kaj sva videla in predvsem kako sem to videla jaz, najbolje govorijo kar slike same …


On


narava se je občudovala v jezeru


na dnu ledeniško nastale črke U, ki jo sestavljata Studor in Rudnica, leži Zgornja bohinjska dolina


tudi račke so prišle na svoj račun – kruh je padal z neba kot nebeška mana

najbolj znan bohinjski prizor – cervica svetega Janeza na Ribčevem Lazu in most

Na poti nazaj domov sva se ustavila še v Srednji vasi blizu picerije Ema. Od tam se zelo lepo vidi smučišče Senožeta, ki je postalo prava uspešnica. Smučišče sicer res ni veliko, je pa najbrž ravno zato bolj primerno za učenje smučanja manjših otrok, ali za krajšo rekreacijo. Tudi cena karte je veliko bolj ugodna kot na primer na Kobli ali na Voglu, ki sta glavni bohinjski smučišči. Nekaj stiskov na sprožilec fotoaparata in domov na dobro mamino kosilo. Po kosilu je sledilo še skoraj dve uri taroka in najinega mini dopusta je bilo konec.


smučišče Senožeta pod Srednjo vasjo


domačini Senožetom pravijo kar Flachau

Naslednjič morava ujeti sonce :D