Matjaž Pograjc, Betontanc in Dance or die

Ples obožujem že odkar pomnim. Vedno sem občudovala vse te gibe, ki jih ljudje delajo skladno z ritmom spremljajoče glasbe. Vendar pri nas ni bilo možnosti, da bi si tudi sama omislila kaj takega.

Mogoče sem bila pred včerajšnjo premiero Betontancove predstave Dance or die (Pleši ali umri – moj prevod), tudi zaradi tega prijetno vznemirjena. No, ne samo to, da je bila to moja prva plesna predstava v živo, najbrž me je malo stiskala že sama misel na to, da se pred predstavo dobimo na pijači v SEMu, kjer bo poleg Fetalija, Zlobe, Fisha (zanj nisem vedela, da pride), in Piromana tam tudi Black. Matjaž Pograjc!

Vedno znova me fascinirajo ljudje, ki jih poznam, ker sem zanje že večkrat nekje slišala, ker sem slišala tudi nekaj o njihovem delu, prebrala prispevek na njihovem blogu in so mi nekako prirasli k srcu. Spoštujem jih, čeprav v bistvu vem o njih samo kakšno malenkost. In če zvem, da jih bom spoznala, se mi po glavi vedno začne motati: Kaj naj jih sploh vprašam? A naj jih sploh kaj vprašam? Naj jih začnem hvaliti? Vem, da bo mogoče hvala izpadla čudno. Ampak, kako naj jim povem, da mi njihovo delo veliko pomeni? Že samo zaradi tega, ker so drugačni, tako kot jaz. Vedno mi je bilo bliže tisto, kar je nekoliko drugačno, kot povprečje. Čeprav si včasih želim, da bi bila čisto povprečen človek, ki ne daje pomena vsaki malenkosti, ampak pusti, da so stvari takšne, kakršne pač so. Samo ne morem. Včasih se res obremenjujem z bedarijami. Ampak Matjaž Pograjc NI bedarija.

Takoj, ko sva si dala roki, mi je bil prijeten. In ko mi je po predstavi, ko smo govorili o njenem pomenu rekel: „Ja, Katarina, samo ti si ženska,” se mi je zazdelo, da ga poznam že odkar vem zase. Zato me taki ljudje vedno znova fascinirajo. Ker si nehote v glavi ustvarim neko sliko o njih, čeprav ni nič točno določenega. Na koncu pa sem vedno znova presenečena nad preprostostjo teh ljudi. In mislim, da vem zakaj … Zato, ker so to ljudje, ki so v svojem življenju dosegli že veliko. Pa ne samo zato, ker so nekoč nekje nekoga (s)poznali, ampak ker so za vse s čimer se sedaj lahko pohvalijo (kar naredijo zelo skromno) naredili sami, z lastnim trudom, z garanjem, z odrekanjem, s požiranjem sline, ko so videli, da jih ljudje oz. bolje rečeno neke vrste sodobni meceni, ki bi se morali vsaj potruditi, da jih razumejo, gledajo s pogledom, ki govori: „Ti si pa res čuden!”

Ko sem že pri posebnih ljudeh in Matjažu Pograjcu, ne morem mimo včerajšnje premiere Betontanca, ki jo je Matjaž režiral … Najprej NAJLEPŠA HVALA za karto, ki jo naslednjič kupim, ker si punce in fantje več kot zaslužijo tistih 7 evrov.

Vsi, ki vas fascinira ples … Betontanc je definitivno nekaj, kar m-o-r-a-t-e videti! Tega se ne da opisati z besedami, ker so čustva, ki so me prevevala med predstavo enostavno nenapisljiva. Vsaj jaz jih ne morem izraziti z besedami. Odlična glasba, pri kateri sta spet sodelovala fenomenalna Silence, se je zlivala z gibi teles, ki so plesala svoj ples, zaprta v „kletko” iz folije, po kateri je proti koncu začela teči rdeča barva, ki je več kot očitno simbolizirala kri. Dance or die, Pleši ali umri, Živi in ustvarjaj ali pa se usedi v naslanjač in brez pravega smisla čakaj na konec.

Ja! V življenju se je treba boriti! Boriti najprej sam s sabo in svojimi strahovi, z okolico, ki je včasih tako prekleto kruta in ne razmišlja o tem, da bi bila lahko veliko bolj prijazna do vseh okoli sebe, in konec koncev … treba se je boriti z življenjem. Ker če se ne boriš za svoje cilje, če si preveč pasiven, te bo življenje povozilo. Življenje je treba osmisliti. Tako kot je rekel Fish, ko smo se pogovarjali o tem, zakaj včasih toliko razmišljaš o ljubljeni osebi in te zanima, zakaj je neko stvar naredila tako in ne drugače … To delaš zato, ker ima smisel. Ker je vredno. Vredno več, kot karkoli drugega. Ker so ljudje, ki jih srečuješ samo slike, ki hodijo mimo tebe, tista oseba, ki jo imaš res rad, pa je cela zgodba, ki je pred tabo.

Še enkrat res hvala za čudovit večer, ki se je za naju s Piromam in Fetalija (no, zanj je bil to samo vmesni postanek) končal s stand-up komedijo, ki smo si jo ogledali v KUDu. Nasmejali smo se do solz. Sicer smo prišli v dvorano šele tam, ko je Perica razlagal o vremenu na poptv, tako da smo na žalost zamudili Pižamo. Smo si pa zato po predstavi pod budnim očesom reditelja Tiborja Jablonskega izmenjali nekaj besed z njima.