“The thing is that yesterday is gone and 5 minutes from now is always 5 minutes from now. And right now – this is all we’ll ever get. Right fucking’ now. This is us together. And you’ll never get anything else but now. So what will you make of right now? And you turn and you say, well, I’m no fuckin’ domesticated animal.”
Tako nekako so zvenele besede, ki jih je nekje sredi koncerta v dunajski Stadthalle izrekel Josh Homme, prva kitara Queens of the Stone Age.
Dva meseca sem čakala na ta večer, ki sva ga z Romanom ob najini sedmi obletnici poroke skupaj preživela na Dunaju. Pozicija, ki sem jo imela leta 2003 na koncertu Queens of the Stone Age v Križankah, je bila sicer precej boljša. Bila sem kakšna 2 metra stran od odra. Včeraj sva se ugnezila za mešalko. Plesala pa v Ljubljani zagotovo nisem toliko, kot na Dunaju.
Po koncertu Nine Inch Nails v Budimpešti leta 2009, so bili Queensi prvi večji koncert, ki sva si ga spet privoščila. Resnično sem se ga veselila, ker sem vedela, da potrebujem dozo dobre muzike direktno v žilo, da napolni moje baterije, da se spet najdem. Da najdem tisto upornico, ki sicer spoštuje pravila, ker s svojimi dejanji noče negativno vplivati na druge, ampak se vseeno ne more pustiti ukalupiti. V 36 letih, odkar sem del tega sveta, so me klesali ljudje, ki so videli širše slike, klesali so me izleti v tujino, klesala me je umetnost, ki sem jo spoznavala in srečevala, izklesala me je muzika. Zaljubljena sem v konstanten ritem, ki se v trenutku zlomi in zapleše divji ples z basom. Zaljubljena sem v nežno božanje kitarskih strun, ki se spremeni v surovi kitarski rif. Zaljubljena sem v pevce, ki z besedami zapeljujejo moje misli, z barvo glasu pa božajo moja ušesa. Glasbi pustim, da v meni prebudi hkrati nagon po preživetju in zapeljivo žensko.
To je tisto, kar čutim v glasbi Queens of the Stone Age. Življenje z vso njegovo surovostjo, prepovedmi in preizkušnjami ali najbolj čutno erotiko, ki lahko doseže vrhunec z enim samim dotikom.
Dobri dve uri meni najslajše droge in naslednji dan sem hkrati tako prazna, a tako polna … “The gift that you give to me, no one knows.”
Ker sem si koncert privoščila na star način – offline, imam le en sebek, ki je nastal po koncertu. Utrujena, a potešena.
[…] Po naključju sem izvedela za Rafaelovo rastavo na Dunaju in ker sva s Romanom odpravljala na koncert, sva si privoščila še skok v Albertino, kjer smo pred leti že občudovali dela Van […]