Ste se kdaj med obiskom galerije ustavili pred kakšno umetnino (sliko, kipom, instalacijo ipd.), ki vas je tako navdušila, da vam je zastal dih, da vas je stisnilo v prsih, ali da so se vaše oči napolnile s solzami? Ali ni nenavadno, kako močno energijo v sebi nosijo nekatere umetnine?

Takšno energijo sem prvič začutila v londonskem Tate modernu, ko sem bila na razstavi Sunflower seeds, kitajskega umetnika Ai Weiweija. Tla ene od dvoran so bila prekrita z 10-centimetrsko “odejo” iz porcelanastih sončničnih semen, ki so jih ročno izdelali Kitajci. Ko sem vstopila v prostor se je zdelo, kot da sem se v tistem trenutku srečala z vsemi, ki so barvali semena. Občutek, ki se ga ne da opisati. Lahko ga le doživite.

Slika iz knjige, ki so izdali ob razstavi.

Slika iz knjige Ai Weiwei Sunflower Seeds, ki so jo izdali ob razstavi.

Pred dvema mesecema sem spet doživela nekaj podobnega. Po naključju sem izvedela za Rafaelovo rastavo na Dunaju in ker sva s Romanom odpravljala na koncert, sva si privoščila še skok v Albertino, kjer smo pred leti že občudovali dela Van Gogha.

Raphael @Albertina, Wien

Ko sem brala izseke iz življenja enega največjih renesančnih umetnikov Rafaela (poleg Michelangela in Da Vincija) in podrobneje gledala 500 let stare študije, ki jih je delal, preden se je lotil slikanja posamezne slike, sem večkrat ostala brez besed. Koliko talenta. Koliko ur raziskovanja, preučevanja, poskušanja. Koliko natančnosti. Koliko strasti. V vsaki potezi na obrazu Marije, ki z neskončno ljubeznijo opazuje svojega sina Jezusa. V vsaki potezi ogrinjala grških modrecev z znamenite freske Atenska šola. V izbiri barv za nežno kožo na obrazu matere, barv za njena oblačila, barv za okolico. In še in še.

Vsak, ki premore vsaj malo empatije in navdušenja nad umetnostjo, ob takšnih umetninah enostavno ne more ostati ravnodušen.

Raphael @Albertina, Wien

Klik na sliko za povečavo.

Talent. Piljenje. Čas.

Ko spoznavam življenja ljudi, ki so s svojim delom pustili neizbrisen pečat v času človeške zgodovine, se vedno znova opominjam, da nobena velika stvar nikoli ni bila in ne more biti narejena z danes na jutri. Velike stvari poleg daru oziroma talenta zahtevajo svoj čas, ki ga nekdo posveti učenju, raziskovanju in preučevanju.

V BBC-jevem dokumentarnem filmu (KLIK za ogled) sem izvedela, da je Rafael za eno samo fresko (Polaganje v grobpotreboval 1 leto in 25 skic oz. študij. Fresko mu je naročila gospa Baglioni iz mesta Perugia, ki je dala ubiti svojega sina, da ne bi uničil rodbine. Svoje dejanje je obžalovala celo življenje. V spomin na sina pa je naročila mlademu Rafaelu, naj ji naslika oltarno fresko. In čakala jo je celo leto.

Si predstavljate, da bi vam danes kdo naročil neko zahtevno delo in vas potem čakal celo leto? Ampak to je že druga zgodba … :)

Desno: študija. Levo: končni izdelek.

Desno: študija. Levo: končni izdelek.

Včasih sem želela vse fotografirati. Za blog. Za spomin. Zdaj pa sem na začetku še navdušena nad tem, potem pa me večkrat prešine, naj uživam brez nenehnega razmišljanja kaj vse bi bilo dobro fotografirati za blog. Zato imam samo nekaj fotografij z rastave, ki jih bom delila z vami. Več o sami razstavi, ki se je zaključila 7. januarja 2018, si lahko preberete na Albertinini spletni strani: Raphael.

 

Privoščite si kakšno razstavo. Brez ali z vodenjem. Če ne najdete priložnosti prej, si rezervirajte vsaj 8. februar, ko bomo praznovali dela prost kulturni dan.

“Umetnost je tista, ki bo ostala.” – Herbert Batliner

Herbert Batliner @Albertina