Ja. Včerajšnji koncert je bil zelo zanimiv.

Proti Tivoliju sem se odpravila malo pred osmo. Razmišljala sem celo, da bi s sabo vzela kakšno knjigo, če bi morali na začetek slučajno čakati zelo dolgo. A sem se odločila, da jo pustim doma. Se mi je pa kar nasmejalo, ko sem videla nekega fantiča, ki se je zavlekel k ograji pod oder in se zabaval z branjem 🙂 Jaz sem se kratkočasila z opazovanjem ljudi. Videti je bilo vse od mladine do malo starejših ljudi, oblečenih v razno razne oprave. Dvorana se je počasi polnila in okoli 20.15 so se luči ugasnile. Šou se je začel.

Najprej so nas prav pošteno zagreli hrvaški Psihomodo pop, ki sem jih videla prvič. Edini njihov komad, ki ga poznam je Frida, ki so nam jo privoščili tudi včeraj. Na splošno so mi bili zelo všeč.  Fantje oz. gospodje imajo neko posebno energijo. Videlo se je, da se neizmerno zabavajo. Pevec Davor Gobac s svojim posebnim nastopom izraža nek neizmeren šarm, hkrati pa deluje zelo prijetno, prav nič nedostopno. Verjetno bi šel na pijačo s čisto vsakim izmed nas, če bi si to želeli 🙂

Pevci so ponavadi tisti, ki pri meni zbudijo največ zanimanja. Zato mi je tudi tokrat v oči najbolj padel Davor. Na oder je prišel v lepi obleki, ki jo je med nastopom počasi slačil. Na koncu je ostal brez jakne in lajbiča z odpeto srajco. Ko si je začel odpenjati še gumbe na srajci sem mislila, da bo na koncu ostal še brez nje, a sem se zmotila. Ni se spustil do Iggyjevega stila zgoraj brez 🙂

Po približno 40 minutah so vidno zadovoljni hrvaški rokerji zapustili prizorišče. Na oder sta prišla dva moška, ki sta pripravila vse potrebno za nastop za legendarnega Iggyja Popa in The Stooges. Ko sta namestila vso opremo, sta uglasila še vse inštrumente in luči so se ugasnile že drugič ta večer. Čez nekaj minut se je na odru prikazal energični Iggy Pop. Če bom pri 61 letih, kolikor jih trenutno šteje James Newell Osterberg Jr., vsaj pol toliko pri sebi, bom največja faca na svetu. Človek sicer kaže svoja leta, čeprav ne vem, koliko bi mu jih pripisala, če bi ga videla nekje na cesti in ne kot Iggyja Popa. Mogoče 50? Nimam pojma. Vem samo, da je veliko ljudi, ki že pri 45 letih izgledajo stari 70 let. Enostavno spoštujem vse ljudi, ki so aktivni vse življenje, saj se mi zdi, da ko enkrat človek začne verjeti v to, da je star in ničesar več ne zmore, se tudi na zunaj zelo hitro postara in najbrž res ne more ničesar več.

Ampak Iggy je pač IGGY. Človek neizmerne volje, z zelo šarmantnim glasom, ki neizmerno rad provocira. Na trenutke se mi je zdelo, kot da sem se znašla v 70. letih prejšnjega stoletja. Ker ne poznam njihovega (celotnega) opusa, ne morem povedati koliko je bilo starih in koliko novejših pesmi. Vse pa so bile zelo provokativne. Za moj okus so bile na momente celo malo preveč razvlečene. Ampak ti ljudje so odraščali v čisto nekem drugem okolju in drugih časih. V časih, ko je bila tudi v “zahodnem” svetu še možna revolucija, ki so jo ljudje kot je Iggy Pop lahko sprožili. Danes se zdi, da je revolucija mogoča samo še v kakšni azijski državi. Sicer pa … če malo pomislimo … kdaj oz. kje je človeštvo dobilo največje umetnike? Tam, kjer je bil režim neizprosen do ljudi. V svetu, kjer so ljudje ure dolgo čakali v vrstah, da so lahko dobili kos kruha. V režimih, ki so nadzirali vsak korak vsakega posameznika, ali pa se za ljudi sploh niso zmenili. Nekako tako je človeštvo prišlo do vseh (socialističnih) revolucij in tudi do seksualne revolucije, kateri (po mojem) pripada Iggy Pop.

Si predstavljate, da bi se v današnji Sloveniji našel nekdo, ki bi želel izvesti revolucijo? Tisto pravo revolucijo. Jaz mislim, da ga ni junaka, ki bi nagovoril VSE Slovence naj se uprejo. Enostavno predobro nam gre. Zato pa imamo tudi take Miće Mrkaiće, ki se jim zdi kultura nekaj čisto nepomembnega in brezveznega. Po mojem ljudje brez kulture sploh ne bi bili ljudje …

Upam, da me ne bo kdo razumel narobe … jaz si sicer NE želim živeti v krutih razmerah. Si pa želim kulturo. Dobro kulturo. Kulturo, ki me bogati. Kuturo, ki v moji glavi sproži kakršno koli razmišljanje.

Kje sem že ostala … aha, pri koncertu 😉

Omenila sem že, da sta za pravilno postavitev odra poskrbela dva možakarja, ki sta potem ves čas stala vsak na enem koncu odra in nadzirala dogajanje. Zadolžena sta bila, da Iggyju pomagata nazaj na oder, ko se je nekajkrat vrgel med oz. na publiko. Podajala sta mu tudi odprte pollitrske plastenke vode, ki jo je zlijal po sebi in nato napol polne plestenke vrgel med množico. Me prav zanima, koliko vode je zahteval in koliko brisač je nanj(e) čakalo za odrom 🙂

Preden so zaigrali komad I wanna bo your dog, se je zgleda nekaj pokvarilo pri bobnih in Iggy se je nejevoljno zadrl v mikrofon, naj že začnejo igrati, potem se je ozrl nazaj in videl, da se nekaj dogaja pri bobnih. “What? What happened?” Povedali so mu kaj je narobe in težavo tudi zelo hitro odpravili. Verjetno je samo nekaj padlo na tla. Koncert se je tako hitro odvil naprej, da je izgledalo, kot da je vse skupaj le del šova. Ko je le začel peti o tem, kako hoče biti naš pes, se je skupinici fantičev pred mano malo strgalo. Že ko so se med pripravo odra zrinili naprej, sem slutila, da to ne bo nič dobrega. Videti je bilo, da so že rahlo okajeni, in ko smo prišli do tega psa, je bilo konec. Na vso moč so se začeli butati ob ljudi in skakati sem in tja. Tega početja nikoli nisem razumela in prav vesela sem bila, ko je eden izmed njih, ki je v nekem trenutku začel boksati svoje kolege in se zadrl: “Iggy, do you wanna fight?”, potegnil nekaj dimov marihuane, ker ga je prav lepo umirila. Po tistem je bil mir.

Pred pesmijo Little electric chair, nam je Iggy povedal eno zelo “zanimivo” stvar: “V Ameriki imamo eno zelo zanimivo navado. Imamo en tak lep stol, ki ga potem priklopimo na elektriko in nanj posadimo nepridiprave. In potem priklopimo elektriko.” … And the prosectuor says you should be dead/And they’re fryin’up your hair/In that little electric chair/They’ll be fryin’up your hair/In that little electric chair …

Medtem ko je pel, da se bomo imeli danes zvečer res kul (I said we will have a real cool time/We will have a real cool time/A real cool time tonight …), je vse povabil na oder. Ne vem, koliko je bilo tistih, ki so želeli k bendu. Na odru se je na koncu znašlo kakšnih 20, mogoče 30 ljudi, ki so bili dokaj kultivirani 🙂 Sicer pa se na zadnji sliki na Iggyjevi levi strani lepo vidi gospoda, ki je skrbel za njegovo varnost. Po koncu pesmi je bilo tudi konec veselja na odru za vse, ki uradno ne pripadajo bendu.

Tako. Počasi smo prišli do konca. Ura in četrt je mimo. Iggy Pop & The Stooges so se poslovili. Čas je, da se tudi jaz odpravim nazaj domov čakat na nov koncert, ki se bo zgodil konec novembra. Monster Magnet s predskupino Nebula.