Bila je nedelja in bila je napoved na Valu 202. Bil je prenosni telefon in zveza z mojim dragim je bila vzpostavljena. Dogovor je bil sklenjen takoj … v ponedeljek je treba preveriti, če je na voljo še kakšna karta za večerni koncert Vlatko Stefánovski Blues Project. Dobila sva sedeže v drugi vrsti levega parterja, se zleknila na ne ravno najbolj udobne stole in uživala dve uri in pol! Neprekinjeno! ((Tiste 3 minute navdušenega ploskanja in žvižganja, ko sem mislila, da nimamo šans, da jih prikličemo nazaj, a so vseeno prišli, se ne šteje 😉 ))


Vlatko Stefanovski trio z gostom na Hammondu, Damirjem Imerijem

Vlatko StefÁnovski in ne StefanÓvski ((Tudi jaz sem kar po ruskem vzoru naglas v njegovem priimku postavljala na ó, a se je na koncertu sam “podpisal” z naglasom na á.)) je 3. novembra v Cankarjevm domu predstavljal svoj zadnji album z naslovom Thunder from the blue sky, ki je čista bluesovska poslastica, ki mi trenutno polni ušesa ((Za 10€ sva si kupila Thunder from the blue sky)).

Sama se na blues spoznam ravno toliko, da vem, da mi je blazno všeč in me vedno znova prevzame. Nekaj pristnega je v njem. Uživam tudi v torkovih popoldnevih, ko take melodije na Valu 202 vrti Brane Rončel.


Vlatko Stefanovski trio + Damir Imeri

Naj napišem, kako sem sploh prišla do ideje, da bi videla ta koncert … Vlatko Stefanovski mi je vedno zvenelo tako … ne vem, kako … nič posebnega najbrž. Ampak to je bila samo moja velika zaplankanost. Najbrž me je omejevala misel na to, da prihaja iz bivše Jugoslavije in je pri nas blazno popularen. Sami predsodki, vam rečem. Ampak tokrat sem se osvobodila še enega.

Ko sem po radiu slišala njegovo predelavo komada Hoochie Coochie Man, sploh nisem mogla verjeti, da to izvaja nekdo, ki se mi ni zdel nič posebnega že samo ob tem, ko sem nekje videla zapisano njegovo ime. Uau! Sliši se super! In potem še informacija, da pride Stefanovski svoj Blues pojekt predstaviti tudi v Ljubljanski CD … GREMO! Ni mi žal! Res ne.


Vlatko Stefanovski

Ne bom pisala o tem, kako se Vlatko igra s kitaro in kako simpatična sta bila s posebnim gostom Janom Akkermanom iz Nizozemske, ko sta v šali tekmovala kdo je boljši/hitrejši/izvirnejši kitarist, ker to morate videti in slišati v živo. Če vam to uspe v slovenkem kulturnem hramu, kjer vam zagotovijo odličen in ne preglasen zvok, bo še toliko bolje. Do sedaj sem bila v CDju na treh koncertih (John Cale, Silence in Stefanovski) in povsod je bil res dober zvok. Motilo me je edino to, da sem morala sedeti, kar pa je skoraj omembe nevredna malenkost.


Damir Imeri (Hammond), Dejan Milosavljević (bobni), Djoko Maksimovski (bas) in Vlatko Stefanovski (kitara)

To je bil koncert, med katerim nisem razmišljala o vseh mogočih stvareh, kot se mi je to dogajalo zadnje čase. Večinoma sem samo uživala v glasbi, ki so jo odlični glasbeniki, ki sestavljajo Vlatko Stefanovski trio izvabljali iz svojih instrumentov. Nekajkrat me je zmotil samo položaj sedenja, čemur nisem posvečala velike pozornosti. Če se mi je zdelo, da sem se spet znašla v položaju nekje med sedenjem in ležanjem, sem se malo dvignila in je bilo spet v redu za nekaj časa.

Sem si pa spet zaželela … Torej, če slučajno obstaja življenje po življenju … A sem, lepo prosim, naslednjič lahko odličen/-a glasbenik/-ca?


Jan Akkerman in Djoko Maksimovski

Še naslov prispevka vam moram razložiti … Vlatko (Влатко Стефановски) je imel ves večer na glavi kapo s šiltom in na njej napisano B. CT.  Medtem ko sem razmišljala kaj naj bi to pomenilo, mi je Piroman rekel: “Ej, šele zdaj sem dojel, kaj mu piše na kapi … Njegove inicialke v cirilici B. CT.” “Samo, res! Kako sem smotana. To je pa zelo evropocentrično od mene! 😀 Sploh glede na to, da mi cirilica ni nobena španska vas.”

Tisti, ki poznate Saidov Orientalizem, vam je jasno na kaj sem mislila. Ostali pa … gre za to, da so si Evropejci ustvarjali slike predvsem o vzhodnem svetu na podlagi informacij, ki so jih dobili iz knjig, ki so jih pisali ljudje, ki nikoli niso videli sveta o katerem so pisali. Torej … Makedonija res ni orient, je pa država, ki je še nisem obiskala in vseeno vem, da tam uporabljajo cirilico. In če bi malo bolj uporabila znanje v svojih možganih, bi lahko hitro ugotovila, kaj Vlatku piše na kapi …


Stefanovski in Akkerman tekmujeta 😉

Torej … Naj ponovim. koncert je trajal 2 uri in pol. Prekinili so ga samo, ko so končali. Vendar smo tako močno ploskali in žvižgali, da so prišli po nekaj minutah nazaj, čeprav jim ne bi bilo treba. Ne zato, ker so bili slabi, ampak pomislimo malo … koliko bendov ste že nepretrgoma poslušali dobri dve uri?! Sicer pa je Vlatko že na začetku povedal, da bo ta koncert nekaj posebnega. Res je bil!


Jan Akkerman

Za bis so se na oder vrnili skupaj z Akkermanom, ki je med koncertom z bendom odigral ene tri zelo dolge komade in se nato poslovil. Za dodatek so nam odigrali še komad ali dva (ne spomnim se točno, ker je trajalo predolgo, da bi razločila, kdaj ali kje je bil konec), se skupaj priklonili publiki in počasi odšli. Pred tem se nam je zahvalil tudi Akkerman: “Thank you very dutch!” ((Če ste spregledali, Jan je Nizozemec 😀 ))

In Gallusova dvorana, polna zadovoljnih obrazov, se je počasi izpraznila.