Preko vez in poznanstev, ki so se napletla z blogom, sem dobila eno zelo lepo novico, ki je (spet) povezana za Rusijo 😀
Namreč … 25. februarja 2009 se v Hotelu Mons v Ljubljani odpira fotografska razstava Tamare Vodopivec z naslovom Moskva ne verjame solzam. Tisti, ki malo bolj poznate rusko kulturo, ste prepoznali naslov, ki si ga je fotografinja izposodila pri istoimenskem sovjetskem filmu Moskva ne verjame solzam (Москва слезам не верит, 1979). Film režiserja Vladimirja Valentinoviča Menšova je leta 1980 dobil oskarja za najboljši tujejezični film. Isto leto si je film samo v Sovjetski zvezi ogledalo približno 90 milijonov ljudi. Film si lahko ogledate tudi vi, če ne drugače pa na internetu. Sploh, če znate rusko oziroma vas ne moti, da ni podnapisov …
Vrnimo se k razstavi, ki bo v Monsu na ogled od 26. februarja do 5. aprila 2009. Kot je bilo zapisano v sporočilu za javnost, bo Tamara Vodopivec tokrat predstavila “20 fotomontaž velikega formata, na katerih se izrisuje zelo oseben in nekoliko nadrealističen portet sodobne Moskve”. Približen občutek o ustvarjanju Tamare Vodopivec lahko dobite, če se sprehodite po njeni spletni strani (www.tamaravodopivec.com) , kjer je polno njenih umetniških fotografij. Eno sem si dovolila ukrasti 🙄
fotografija iz Druge stvarnosti
Kdo je Tamara Vodopivec?
Tamara Vodopivec je umetnostna zgodovinarka, ki trenutno živi in dela v Moskvi. S fotografijo se intenzivno ukvarja že 12 let. V tem času se je predstavila že na več skupnih in treh samostojnih razstavah: leta 2002 se je predstavila z razstavo Zgodbe na koži ((Ta in ostale povezave vas bodo pripeljale na spletno stran Vodopivčeve, kjer si lahko pogledate fotografije z omenjenih razstav.)) v Okroglem stolpu Loškega muzeja v Škofji Loki, dve leti kasneje, leta 2004, so bile njene fotografije z naslovom Joharijevo okno na ogled v KUD-u Franceta Prešerna , lani (2008) pa je sodelovala na 4. moskovskem mednarodnem festivalu slovanske glasbe z razstavo Druga stvarnost. Med drugim je tudi ena od avtoric oziroma avtorjev, ki so svoje fotografije na temo sodobne Rusije predstavili v reviji Emzin novembra 2008. ((Še eno odkritje do katerega sem prišla z brskanjem po svetovnem spletu. Upam, da se bo dalo naročiti to številko Emzina, ki je bila v celoti posvečena Rusiji.))
Tamara Vodopivec
Preden vas še enkrat povabim, da si med 26. februarjem in 5. aprilom v Hotelu Mons ogledate fotografije, za katere ne dvomim, da bodo v vas prebudile različna čustva (tudi, če še niste bili v Rusiji), vam posredujem še besedilo, ki ga je o razstavi zapisala Urša Pajk.
Moskva je skrivnostna, šarmantna, lirična in tudi groba prestolnica; milijonsko mesto, v katerem se posameznik izgubi v množici različnih narodov. Tu človek skoraj ne najde samote ali spokojnosti. Vsem stereotipom navkljub, pa nam fotografinja postavi na ogled fotografije, kjer ljudi preprosto ni, mogoče le kakšna izgubljena figura, ki pa se zlije z ozadjem. Njena prestolnica deluje izumrlo, celo fantastično, kot po kakšni galaktični katastrofi. Prava »urbana puščava«! Fotografije delujejo kot izseki iz surrealističnega filma in s svojo vegasto, premaknjeno, manipulativno, zrcalno perspektivo vzbujajo v gledalcu različne občutke. Njene zgodbe so na nek način realne, na drug pa zabrisane, zamegljene, vrtoglave ter sanjske. Prevladujejo hladne kovinske barve, siva, črna, sivkasto modra, umazano zelena. Moskovski zaznamki nosijo v sebi pridih samega metafizičnega de Chirica in tišino mojstra Magritta. Zima, ki je eden od glavnih simbolov te države; dolga, mrzla, neizprosna, a kljub temu praznična ter pravljična v tolstojevskem smislu. Cerkev, ki kot mogočen pomnik bdi nad ruskim ljudstvom. Stalinistična arhitektura, hladna, nedostopna, monumentalna, ki nadvlada celo vladarje. Industrijska cona, strašljivi dimniki, ki s svojo mogočnostjo prežijo na nas. Vse ujeto v nekem drugem času, ki ga ne razumemo. Metro, ki je kot mravljišče, ki se nikoli ne umiri: ljudje odhajajo in prihajajo, tekoče stopnice škripajo v svojem ritmu, vlaki kar ne prenehajo voziti. Reka Moskva, ki valovi, miruje, polzi, diha, živi. Most, ki ni samo dejanski most čez reko, ampak lahko simbolno predstavlja spoj dveh kultur, dveh dežel, dveh držav. Povezuje Slovenijo in Rusijo, dve domovini, dva naroda, dva svetova, dve duši.
Urša Pajk
Če ne bom preveč vzhičena nad vsem, kar se bo dogajalo na otvoritvi razstave, kamor me je povabil fotografinjin mož Andrej Stopar, bom pripravila tudi prispevek o tem 🙂
