Francoski bend EZ3kiel, ki jih eni označujejo za eksperiment, drugi za elektro dub, tretji za post rockerje, sem prvič videla, ko so spremljali predstavo Marš ljubezni. Že takrat (septembra 2008) so imeli pred predstavo tudi samostojni koncert na Metelkovi, kjer me ni bilo. Tokratne priložnosti ((22. april 2009)) pa nisem želela zamuditi. Bili so enostavno predobri, da bi človek izpustil njihov koncert.

Začel se je april in takoj ko sem videla, da se EZ3kiel vračajo v Slovenijo, sem si rezervirala karto. Koncerta sem se res zelo veselila. Nekaj ur pred dogodkom, ki so ga prestavili z 21. ure na 22.15, pa me prav nič ni vleklo v Galo halo. Močan prehlad v odhajanju, ki mi zadnje dni predvsem ob večerih povzroča relativno močne napade kašlja, mi je pobral kar nekaj energije. To je bil tudi glavni razlog, da sem bila kar vesela, ko je bilo koncerta konec. Dim, ki sem ga vdihavala med odlično predstavo, je še malo bolj razdražil moje grlo, zato mi je pred spanjem telo namenilo še en prav nič prijeten napad glasnega kašljanja. Nekaj podobnega me je čakalo tudi naslednje jutro.

Sam koncert, na katerem so predstavljali svojo zadnjo ploščo Battlefield, je bil odličen. Fantje so uigrani in natančni. Videlo se je kako uživajo. Oni na odru, polna Gala hala pod njimi. Ko sem pogledala nazaj na množico ljudi, ki je dvorano napolnila do zadnjega kota, sem videla, kaj navdušuje Francoze na odru. Dvorana se je dobesedno gibala skupaj z njimi, z njimi smo dihali topel, prežvečen in prekajen zrak in si delili potne kaplje. Za navdušenje nad njihovo glasbo, podkrepljeno z zanimivimi vizualizacijami, ki smo jih občudovali na platnu za bobnarjema, smo bili nagrajeni s še dvema skladbama. Po uri in pol se je koncert zaključil in počasi smo svojim prepotenim telesom spet lahko namenili pomladni hlad in svež zrak.

Čeprav je bil koncert res odličen, sem ostala nekam čudno prazna. Postelje in termoforja na prsih, ki je pomiril napade kašlja, sem bila še najbolj vesela v celem večeru. Res škoda.

Zaradi mojega zdravstvenega stanja so tudi slike bolj slabe, ker se mi enostavno ni ljubilo s sabo vleči fotoaparata. Vedela sem, da lahko tudi s telefonom naredim nekaj relativno dobrih slik. Več boljših slik se bo verjetno dalo najti še kje drugje na internetu. Fotografov je bilo v Gali hali skoraj toliko kot jih bo na primer na U2 v Zagrebu. ((če jim bodo sploh dovolili vnos fotoaparatov na koncert))