Devetomajsko soboto sem si rezervirala za praznovanje 40. rojstnega dneva Radia Študent. Dogajanje je bilo tako pestro, da nikakor nisem zmogla biti povsod. Videla nisem niti polovice vseh nastopajočih.

Program se je začel ob 16. uri pred Filozofsko fakulteto, kjer sva malo čez 17. uro ujela Janija Kovačiča in se po njegovem nastopu odpravila proti Prešernovemu trgu, kjer se je že ogreval madžarski nacionalni ciganski orkester Ferenca Sante, o čemer je nekaj pisal Tomica. Bili so res dobri, samo raje bi jih videla v nekem zaprtem prostoru, kjer bi se lahko zleknila v stol in uživala v melodijah, ki jih izvabljajo iz svojih godal. Ko je imel orkester pavzo, smo se z Ireno in Prisom, ki sta se nama pridružila, odločili, da odidemo na sladoledno osvežitev. Kasneje sva se midva s Piromanom vrnila nazaj na Prešernov trg in počakala da je orkester Frenca Sante zaključil svoj nastop ((Na tej povezavi, si oglejte novico o ciganskem orkestru.)).

Še preden so godalci nehali igrati, je do naju prišel moški in naju vprašal, če sva Rusa. Videl je namreč oranžno-črn trak, ki sem ga ob 9. maju dobila v Rusiji in sem si ga dnevu primerno spet pripela na nahrbtnik. Ko sem mu povedala, da nisva Rusa in da sem trak dobila, ko sem bila v Moskvi, mu je postalo kar malo nerodno. Vse, kar sem izvedela od njega je, da je električar na ruskem veleposlaništvu. Potem se je dokaj hitro poslovil. Res škoda, da je bil tako sramežljiv.


Ana Pupedan

Za njimi sta na oder prišla Jaka in Rok iz Radia Študent in naznanila nadaljevanje programa, ki je bil v celoti posvečen 40. obletnici radia. Otvorili so ga Ana Pupedan. Bend, ki sem ga zelo rada poslušala še za časa gimnazijskih dni, a videla sem jih tokrat prvič. Fantje so res super. Zabavni. Njihovi teksti so duhoviti. Njihovi glasovi pa zelo dobro uglašeni. Kot je bilo videti, so bili Ana Pupedan ravno tako navdušeni nad nami, kot mi nad njimi. Zato smo za konec dobili še eno štiriglasno pesem a capella v izvedbi kvarteta Anademski pupevski pulpet. ((Kadar fantje iz Ane Pupedan pojejo kot kvartet brez glasbene spremljave, se imenujejo Anademski pupevksi pulpet.))

Koncert Ane Pupedan je bil tudi razlog, da sem s torbe potegnila fotoaparat. Ko sem ga prižgala, mi je napisal naj zamenjam baterije. Ok. Nič lažjega, imam nadomestne. Zamenjala sem baterije in ponovno prižgala fotoaparat. Zamenjajte baterije. Kako, če sva jih polnila pred dvema dnevoma?!? Na koncu mi ni preostalo nič drugega, kot da sem uporabila telefon. Čeprav fotografije niso najbolj kakovostne, si vseeno lahko predstavljate, kako je izgledal koncert 🙂


Ana Pupedan


Ana Pupedan


kvartet Anademski pupevski pulpet

Potem ko so Ana Pupedan zaključili svoj nastop in sta dva srečneža iz rok Jake in Roka z RŠ-a dobila vsak svojo majčko in cd Klubskega maratona, so se na odru uskladili tudi po 30 letih ponovno združeni Buldogi. Glede na to, da so bili Buldogi za najin okus veliko preglasni in sva si želela videti samo še Bratka Bibiča & The Madleys, sva se odločila, da za nekaj časa zapustiva osrednji trg v LJubljani.


Buldogi


Buldogi

Odšla sva do Tivolija in se po približno petih urah potikanja po mestu že dobro utrujena usedla na eno od klopic na Jakopičevi promenadi, kjer je vse do 16. junija 2009 na ogled razstava Matevža Lenarčiča z naslovom Alpe – kot jih vidijo ptice. Lenarčič je v treh letih posnel okoli 100.000 fotografij, ko je z ultralahkim letalom Iva Boscarola oz. njegovega podjetja Pipistrel letal nad Alpami.


Jakopičeva promenada v Tivoliju


Triglav


Komna

Ko sva si ogledala fotografije Alp, sva se odličila, da greva nazaj do Name, kjer sva parkirala svoja kolesa in se potem odpeljeva domov. Žal sva zamudila to redko priložnost, da bi videla Bratka Bibiča. After, ki so ga napovedovali na RŠ, pa se je začel šele ob 1.00. Do takrat je bilo še dobre tri ure časa. Žal bova morala počakati na kakšno drugo priložnost, da bova na odru videla Carnaval in We Can’t Sleep At Night.

Žur ob jubileju je bil, manjkala je samo torta 😉 Na vsaj še 2 krat 40 let Radia Študent! Čestitke!