“Knjiga je nastajala štiri leta, kar pa ne pomeni, da nisem o tem projektu in knjigi razmišljal že veliko prej, saj v Bohinj hodim že celo življenje,” je ob skupnem ogledu razstavljenih fotografij na Ranču Mrcina povedal Žiga Koritnik, avtor čudovitih črno-belih fotografij, ki pisani Bohinj predstavljajo v vsej svoji veličini.

V soboto, 1. avgusta ((2009)) sem bila po dolgem času spet doma in splet naključij me je spodbudil, da sem si ogledala predstavitev čisto sveže knjige o Bohinju, kjer je zbranih 170 fotografij, ki so med sabo povezane s čudovito poezijo. Manežo na Ranču Mrcina v vasi Studor, kjer poletne petkove večere hladijo z ogledi raznih filmov, s koncerti, potopisnimi predavanji in gledališčem, so predelali v galerijo in na balah sena razstavili nekaj črno-belih fotografij iz zbirke fotografa Žige Koritnika, ki je drugače bolj znan po fotogafijah z jazz festivalov.


priprava

Na ranč sem prišla kakšnih 10 minut pred uradnim začetkom predstavitve. Potem ko sem spila pol litra vode, da sem nadomestila tisto, ki je ušla skozi moje pore, medtem ko sem kolesarila, sem si ogledala razstavljene fotografije. Prelistala sem tudi knjigo, izvedela, da se jo da kupiti po znižani ceni za 41€ (v redni prodaji bo treba zanjo odšteti 49€) in ugotovila, da s sabo nimam dovolj denarja, da bi si jo privoščila. Nato sem poklepetala z Juretom Sodjo, ki je pri bohinjskem turističnem društvu zadolžen za razne prireditve, med katerimi sta npr. tudi Festival Kanal in kravji bal. V tem času se je nabralo tudi nekaj ljudi, med katerimi, žal, nisem opazila veliko domačinov in program se je začel.

Klemen Langus iz gledališča B2 je prebral zelo lep uvodnik v knjigo, ki ga je napisal Jože Hudeček. Sledil je glasbeni nastop Mitje in Jureta Tori iz skupine Orlek, ki sta s kontrabasom in harmoniko pričarala še bolj prijetno vzdušje na ranču. Po glasbenem vložku smo skupaj odšli v manežo in poslušali zgodbe Žige Koritnika o tem, kako je ure dolgo čakal na pravo svetlobo. Ko je prišla, je nekajkrat pritisnil na sprožilec, potem pa se mu je nekdo pripeljal v kader in bil tam toliko časa, da je prava svetloba izginila in delo je bilo za tisti dan končano.


maneža spremenjena v nadvse simpatično galerijo


dimnikar


Čili ((Čili je Robijev konj, ki baje uživa v vodi. Robi pa je glavni na Mrcini 🙂 )) v jezeru


vsak potencialni kupec si je knjigo lahko tudi ogledal


kravji bal ((Letos lahko pridete pogledat krave, ki se bodo vrnile s planin, 20. septembra.))


muuuu ((Tele krave so za Ireno, ki je navdušena nad njimi)) 😉


Žiga ni mogel iz svoje kože niti na žuru ob izidu njegove knjige, ko sta nam zaigrala odlična Jure in Mitja Tori

Žiga na fotografijah ni želel imeti samo narave, zato se je s pomočjo Jureta ((Iz turističnega društva)) spoznal z nekaterimi domačini in tradicionalnimi bohinjskimi prireditvami, kar mu je pomagalo, da so nastale tudi podobe Bohinja z Bohinjci.

Glede na to, da so fotografije nastajale v vseh letnih časih,  sem po koncu predstavitve Žigo vprašala, kateri letni čas v Bohinju mu je najljubši. Odgovoril mi je, da mu je najmanj všeč poletje, ker je preveč ljudi. “Težko bi rekel, kateri letni čas mi je najljubši. Vsi so lepi. Mogoče sta mi še najbolj všeč jesen in zima. Če pa bi moral izbirati med njima … Zima ima svoj poseben čar … in tudi jesen ima svoj poseben čar 🙂 ”

Po videnem vam lahko zagotovim, da fotografije, ki so nastale med letoma 2007 in 2009, resnično odražajo poseben čar ne samo Bohinjskega jezera, ampak celotnega Bohinja ((Bohinj je kotlina z Zgornjo in Spodnjo Bohinjsko dolino, ki sta ledeniškega nastanka. Bohinj sestavlja 23 vasi in ne samo malo večja vas Ribčev Laz, ki leži tik ob Bohinjskem jezeru in jo imajo vsi za Bohinj.)), ki ga verjetno Bohinjci velikokrat sploh ne opazimo. Razen takrat, ko začne Bohinj postajati vse bolj samo še kraj našega otroštva in kraj, po katerem bomo vedno znova hrepeneli, se vračali vanj in ga vsakič znova odkrivali kot biser, ki se od obiska do obiska lepše lesketa …


Žiga: “Nekega jutra sem opazil dva kanuja, ki sta samotno plula po jezeru. Nikogar nisem prosil naj ju zapelje tja in se potem skrije v notranjost, da se ga ne bo videlo. Tam sta bila sama. Popoldan sem ju spet videl zasidrana ob obali. Bila sta mi zelo všeč in ker sta potovala skupaj, sem ju poimenoval “Prijatelja”. To je meni osebno ena najlepših bohinjskih fotografij.”


ga. Mika se mu je v Uskovnici prijazno nastavila z bohinjskim sirom v rokah

Organizatorji so ob izidu knjige Jezero / The Lake zapisali:

Predstavljamo vam največje delo te vrste trenutno v Sloveniji. To je projekt “Jezero”, za katerega smo prepričani, da vas bo navdušil in postal obvezen del vaše zbirke. Ta fantastična knjiga vam lahko olajša tudi delo pri izbiri daril za razne dogodke.

Projekt “Jezero” avtorja Žige Koritnika je fotografski esej o Bohinjskem jezeru in je nekaj posebnega, nekaj drugačnega, nekaj več …

Knjiga vsebuje 170 strani. Delo je bilo projektno in je trajalo kar štiri leta. Avtor se je odločil, da bo naredil črno bele fotografije in s tem poglobil občutke, ki se nam porajajo ob pogledu na Bohinjsko jezero. Jezero, ki ima nešteto obrazov. V knjigi so predstavljene nekatere situacije in izjemni pogledi na lepoto jezera. V monografiji so vključeni tudi ljudje, v glavnem skozi folkloro ali njihova opravila, značilna za te kraje. Kmečka ohcet in podobni dogodki so dodali etnografski pogled, ki vsekakor sodi v Bohinj.

Spremni tekst je napisal Jože Hudeček, dolgoletni novinar RTV Slovenija in velik poznavalec Bohinja in njegovih običajev, takorekoč Bohinjec. Poezija ob fotografijah so delo predstavnika mlajše generacije pesnikov. Doma in v tujini priznani Aleš Šteger je s tem na svoj način obogatil ta fantastični projekt.

Fotografije si boste vsi, ki boste (pri)šli v Bohinj, od 4. do 21. avgusta lahko ogledali v Dvorani Joža Ažmana v Bohinjski bistrici. Če pa vas zanima nakup knjige, se obrnite na Jureta (jure.sodja(at)bohinj-info.com) ali pa pišete na “Knjiga Jezero”, pp. 45, 4265 Bohinjsko jezero. Tudi jaz kmalu dobim svoj izvod. Jure mi je obljubil izvod s Koritnikovim podpisom 😎


Jure in Mitja Tori sta s koncertom zaključila uradno zabavo ob izidu knjige Jezero / The Lake


ranč Mrcina

Naj na koncu zaključim s pozivom bohinjskemu županu Francu Kramarju, ki verjetno tega ne bo nikoli bral … Ampak vseeno … Gospod župan, zakaj se pehate za stvarmi kot so nedosegljive in nesmiselne olimpijske igre, ko bi bilo veliko bolj koristno za naš Bohinj in Bohinjce, če bi se v medijih namesto stalnega nerganja raje ponosno hvalili s spomenikom, ki ga je Bohinju in Bohinjcem s svojo monografijo postavil Žiga Koritnik!? Ali pa, zakaj vas ni bilo v večjih slovenskih medijih, ko se je odvijal edinstveni Festival alpskega cvetja? Da ne omenjam kmečke ohceti, festivala Kanal in glasbenega poletja Bohinj, ki v naše kraje pripelje velika imena iz sveta klasične glasbe. Vas bodo Slovenci videli v medijih kako ponosno pozdravljate bohinjske majerje in majerice, ki bodo 20. septembra na kravji bal s planin v dolino prignali črede krav? Dajte se kdaj pa kdaj pohvaliti z res dobrimi zadevami, ki jih Bohinj ŽE ima in ustvarite malo lepšo sliko o tem našem čudovitem kraju med Slovenci. Trenutno spadamo med največje nergače v državi, kar sploh ni res.

In še nekaj v zvezi z OI … Se vam res zdi pametno denar za TRIGLAVSKI NARODNI PARK pridobivati s svinjarijo, ki jo prav tako prinesejo OI, namesto, da bi Bohinj, ki se povsod po svetu ponaša z jezerom in s svojo čudovito naravo, promovirali takšnega, kakršen je?