Demolition group – stari prdci s pretanjenim občutkom za muziko in z močno karizmo, ki je na trenutke mogoče že kar malo strašljiva.

Brezplačni koncert, ki so ga v Menzi pri koritu pripravili ob 16. obletnici Metelkove mesta, naj bi se začel ob 22:00. A saj veste, vse na Metelkovi je relativno, zato človek nikoli ne more zaupati napovedim. Glede na to, da sem tam res samo takrat, ko je kakšen koncert, sem se že navadila, da se tam prikažem vsaj pol ure po napovedani uri.

Ko sva prišla v Menzo, sva si našla svoj prostor med dimom in naslednji trenutek so se na odru že pojavili fantje. Prijeli so za svoje inštrumente in Menza se je skoraj v hipu napolnila. Zraka je zmanjkovalo, a muzika vsaj na začetku ni pustila, da bi razmišljali o čem drugem. Vsaj tisti, ki smo bili v Menzi zaradi koncerta, smo se pustili odpeljati odličnemu zvoku, ki so ga s pomočjo tehnika proizvajali na odru. Nekateri so bili seveda samo bežni obiskovalci. Proti koncu koncerta sem opazila neko gospodično, ob kateri sem se spomnila, da je v tisti dobri uri, kolikor je trajal koncert, šla mimo mene že vsaj petkrat. Zelo neodločna gospodična. Reva se ni in ni mogla odločiti, če ji je bolj všeč notri ali zunaj …

Ampak pustimo ljudi, ki na koncertih hodijo sem in tja. Verjetno imajo že svoje razloge za to. Demolition group so preveč dobri, da bi njihov koncert, na katerem so prvih 20 minut namenili svežemu materialu, zasenčili neznani mimobežniki.

Bend namreč tudi v letu 2009 zveni zelo prepričljivo in sveže. Fantje se ne dajo. Spoštujem in cenim! Ko sem gledala te fante na odru, ki štejejo že kar nekaj let in življenjskih izkušenj, sem razmišljala, zakaj smo mi, mali Slovenci, taki bizgeci. Tako majhni smo, ampak premoremo tako veliko kvalitetne kulture … Zakaj potem večina bere slovenske novice in posluša Atomik harmonik, če pa bi se lahko zabavali s kvalitetno kulturo in si hkrati nabrali pozitivno energijo, da bi izboljšali svoje življenje. Seveda, če se nam zdi, da bi ga bilo treba izboljšati. In, da se ne bi obremenjevali z bedarijami. Predvsem pa bi se iz kulture delavnih ljudi lahko zelo veliko naučili tudi tisti “trije” ljudje, ki krojijo politiko, gospodarstvo in medije.

Pri tem se zelo strinjam tudi z Botzem – špikerjem z Radia Študent -, ki me je ogovoril po koncertu in mi je med drugim razlagal, da je dandanes treba znati reči tudi “ne”. Po mojem je najbolj pomembno, da rečemo: “Ne, moje življenje bom v vsej tisti meri, ki je odvisna samo od mene, krojila sama.” Manjkajo nam vrednote in tudi nekaterih dobrih principov bi se morali večkrat držati. Vseeno je bolje, če kakšno stvar naredimo iz principa, kot da sledimo kot ovce. Ampak pustimo to … preveč besed bi porabila, da bi razložila tako, da bi bilo prav, tale prispevek pa naj bi bil posvečen koncertu ene najboljših slovenskih skupin. Kakšni Pankrti, Nieti … Jaz sem za Demolišne! Vedno. In pika! 🙂 Pa za Radio Študent sem tudi. Zmeraj! Kljub temu, da kdaj prav najedajo 😀 Ampak, ej, vedno lahko prestavim na drugo radijsko postajo, ali še bolje, si zavrtim muziko iz svoje zbirke.

Koncert se je zaključil po eni uri in se nadaljeval z dvema bisoma, ko nekateri kar nismo želeli takoj zapustiti Menze. Tako je vse skupaj trajalo približno uro in pol. Prvi bis se je zaključil z legendarnim Dežjem. Namesto Helene Blagne je pela publika 🙂 To pa je na žalost tudi edina skladba, ki jo poznam tudi poimensko. Treba se bo malo bolj izobraziti 😎

Vesela sem, da sem bila tam, čeprav se mi ob desetih zvečer ni ravno ljubilo v center. Ampak včasih se mora človek preprosto prisiliti, da nekaj naredi in je zato na koncu še toliko bolj vesel.

V glavnem … Demolition group, NE DAJTE SE! MI SMO Z VAMI! Saj ste videli, da smo “Metelkovci z vseh slovenskih vetrov” željni vaših zvokov in besed. Nočem, da bi ta koncert postal moj prvi in hkrati tudi zadnji Demolition koncert.

Najlepša hvala tudi moji sestri, ki je na tekočem z vsemi mogočimi dobrimi glasbenimi dogodki, da je povedala za to presenečenje, kot so Demolition group ta koncert poimenovali na svoji spletni strani.

Švester, hvala 😉