Ljubljana se še do 28. februarja ((Razstava Antonija Clavéja je od 15. januarja do 28. februarja 2010.)) oz. do 4. aprila 2010 ((Razstava Pabla Picassa traja od 21. januarja do 4. aprila 2010.)) lahko pohvali z razstavama dveh pomembnih španskih umetnikov. Prvi je vsem (bolj ali manj) znani Pablo Picasso, veliki umetnik in lomilec mladih ženskih src, drugi pa Antoni Clavé, oblikovalec plakatov, slikar in kipar.
Razlog, da sem se na razstavi odpravila med prvimi oz. še preden je bila za javnost odprta tudi razstava Picassovih grafik v Mestnem muzeju Ljubljana, ((Clavéja so odprli 15. januarja 2010.)) je bila nova prijetna naloga. Za februarsko številko revije Potepanja sem morala napisati članek o omanjenih razstavah.
Mestni muzej Ljubljana
Novinarsko konferenco sem sicer zamudila, sem pa zato z veseljem sprejela vabilo na vodeni ogled razstave za novinarje, kjer so mi najprej podarili debelo mapo z vsem materialom o razstavah. Poleg katalogov sem dobila tudi Mobitelov promocijski vazelin za ustnice, ki sploh ni slab, in dva eko kemična svinčnika Renato Balestra, narejena iz papirja. Res dobra ideja.
Nato smo se odpravili v prostor Mestnega muzeja, kjer je razstavljenih več kot 90 Picassovih grafik, ki spadajo v 13 njegovih ciklov. Ste vedeli, da je gospod, ki je pihal svečke na rojstnodnevnih tortah kar 92-krat, ustvaril okoli 50.000 različnih del? Vse od slik, risb, grafik do skulptur in keramike. V Mestnem muzeju je tudi večina od grafik, s katerimi je ilustriral knjigo Pepeja Illa, enega največjih bikoborcev iz 18. stoletja, z naslovom Tauromaquia. 26 grafik-ilustracij za to knjigo je takrat 76-letni naredil v enem samem dnevu.
La Tauromaquia in novinarji
Poleg kopice novinarjev sta bila na vodenem ogledu tudi lastnika teh grafik – zakonca Fetzer iz Nemčije. Iz njune galerije Fetzer so v Ljubljano že lani prišle Chagallove grafike, ki so bile ravno tako razstavljene v Mestenm muzeju. Uspela sem ujeti celo nekaj pogovora, ki ga je s Fetzerjema snemal RTV. Gospod je povedal, da si z ženo poleg 500 Chagallovih grafik lastita še okoli 150 Picassovih grafik. Vse “ljubljanske”, razen ene – Minotaver, ki boža spečo žensko -, so tudi naprodaj. Kakšne so cene za take umetnine, pa lahko samo ugibamo 🙂
zakonca Fetzer, lastnika razstavljenih grafik
O Picassu bi se dalo napisati toliko zanimivih stvari, a se mi zdi vseeno, če si več podrobnosti poiščete v februarski številki Potepanj, ki izzide 29. januarja, ali na drugih internetnih strah. Na primer na spletni strani, ki je v celoti posvečena omenjenima razstavama – www.picasso-clave.si.
Še nečesa ne smem pozabiti. Organizatorji so pripravili zelo bogat spremljevalni program. Poleg vseh vodenih ogledov, raznih delavnic in predavanj, so začeli tudi s predvajanjem različnih filmov, povezanih s Picassom in Španijo, ki jih bodo brezplačno vrteli ob četrtkih. Všeč mi je tudi dejstvo, da je vsaj Picasso prilagojen za ogled za ljudi s posebnimi potrebami.
Picasso: Vollardova suita
Picasso: Francove sanje in laži
Picasso: Francove sanje in laži
predstavitev različnih grafičnih tehnik
Po ogledu Picassa sem se odpravila še v Galerijo Jakopič. Tam sem bila prvič in ko sem vstopila v tisti temni, podzemni prostor, me je vse skupaj tako zelo prevzelo, da sem nakaj trenutkov kar stala in gledala. Potem sem se morala odzvati na pozdrav prijaznega gospodiča, ki mi je sprintal vstopnico.
Jakopičeva galerija je res dober prostor za take razstave. Zdi se mi, da je njena temačnost ravno pravo nasprotje velikim pisanim Clavéjevim delom, ki jih na žalost nisem ravno dobro razumela. Malo mi je žal, da zaradi roka za oddajo članka nisem imela časa, da bi se udeležila vodenega ogleda. Ampak vsega pač ne morem imeti. Še vedno pa upam, da mi letos ne uide ogled hamburške galerije ArtChina, posvečene izključno kitajski sodobni umetnosti. Če ne pridem do Kitajske, bi lahko vsaj do Hamburga 😉
Galerija Jakopič in Clavé
Clavé: Srčev kralj (detajl)
Zadnje čase imamo res kopico fantastičnih razstav. Februar bo očitno zame povsem španski. Ti dve razstavi, pa Paco de Lucia, … nalašč bom šel še na večerjo v Meson don Felipe 🙂
meni se pa take razstave, ko je bila picassova, zdijo povsem brez vrednosti. oziroma če sem bolj natančen brez umetniške vrednosti. vrednost je tu kvečjemu zgodovinska, ker se pač nanaša na znano osebnost. te grafike, ilustracije nimajo nobene posebne umetniške vrednosti, so pač zgolj picassove. tako da mi pač, z vidika želje po neki pristni umetniški izkušnji, ni jasno, zakaj raje zmečejo stran toliko denarja za neka tretjerazredna dela sicer prvorazrednega avtorja, namesto da bi za veliko manj denarja recimo podprli pristno, izvirno in predvsem novodobno ustvarjalnost kakšnih perspektivnih domačih umetnikov.
Važno, da denar mečejo stran!
Chef, don Filipe je fajn!
Marš na Drini, meni pa se po eni strani zdi vseeno dobro, da (navadni) Slovenci spoznamo tudi drugo plat Picassa, ali pa da vidimo, da je obstajal tudi Antoni Clavé. Strinjam se tudi, da bi lahko še bolj promovirali sodobne in “nesodobne” slovenske umetnike, ampak to je že širši problem. Veliko bi na tem področju lahko naredili tudi uredniki večjih časopisov in spletnih portalov … tako pa je kakšna pametna stran kulturi namenjena le redko kje.