Še preden sva imela otroke, sva se veselila naših skupnih izletov. Zbirka sicer še ni zelo obširna, pa kaj za to. Saj smo še mlada družina in verjamem, da je pred nami še veliko takšnih in drugačnih izletov. Tokrat pa bo govora o Dunaju, kamor smo se odpravili na obisk k moji dragi sestri, ki je imela priložnost enomesečnega bivanja in dela v avstrijski prestolnici.
Večer pred izletom sva z mojim gospodom pripravila vse potrebno. Poleg nekaj sendvičev, jabolk in čokoladic sva v nahrbtnik pospravila še nekaj rezervnih oblačil za fanta, pijačo in knjigo pravljic za razvedrilo, če bi se nam pot preveč vlekla. Ker sva se odločila, da bomo na pot krenili najkasneje ob 6:00, ko fanta običajno še spita, sta morala mlada moža v posteljo kar v trenirki. Načrt, da ju iz postelje prestaviva direktno v avto, se je sicer malo ponesrečil, ampak kljub zgodnjemu prebujanju sta bila fanta zelo dobre volje. Kako ne bi bila, če pa sva ju že cel mesec pripravljala na izlet. Po tem, ko sta dobila vsak svojo osebno izkaznico, smo se večkrat pogovarjali o vožnji z metrojem in obisku tehniškega muzeja, zdaj pa sta končno dočakala dan, ko smo se res odpeljali.
Kljub temu, da izlete rada načrtujem in pred odhodom pregledam različne možnosti, kaj vse bi lahko videli, imam rada, da so stvari enostavne. Čim manj kompliciranja. Zato smo si tudi na tem izletu zadali le nekaj ciljev: obisk naše Urške, vožnja z metrojem, kosilo v McDonald’su in obisk Tehniškega muzeja. Mimogrede smo skočili še v Ikeo po nekaj drobnarij, sprehod po centru, okoli katedrale Sv. Štefana pa smo – glede na razvoj dogodkov – izpustili. Pa naslednjič.
Eureka
Ko smo se vozili nazaj domov, sem bolj kot o tem, kako super smo se imeli, ker sta bila fanta cel dan dobre volje in sta z zanimanjem spoznavala nove stvari, razmišljala o nekem trenutku, ki sem ga doživela, medtem ko smo se mastili s hitro prehrano v manjšem parku … To je bil trenutek, ko sem naenkrat lahko zadihala tako globoko, kot že dolgo ne. To je bil občutek svobode, olajšanja … Kot bi doživela neke vrste razodetje. Pogrešam izlete. Manjkajo mi. Brez njih postanem čez čas tako omejena, slepa, gluha …
Že vem … Vsake pol leta bi si morala vzeti približno en teden oddiha, si najeti stanovanje v enem od večjih evropskih mest, do katerega bi z avtomobilom lahko prišla v enem dnevu, in tam živeti skupaj s svojimi fanti. Od ponedeljka do petka. Hodila bi po ulicah in se pomešala med ljudi vseh barv kože in oblek. Obiskovala bi takšne in drugačne muzeje. Hodila po zajtrk v bližnjo pekarno. Se sprehajala skozi parke. Opazovala dinamiko prometa. Poslušala različne jezike, pogovore in se naužila vseh mogočih občutkov, ki ti jih lahko podari utrip življenja v tujem mestu.
Svojim otrokom želim dati več kot le igrače, želim jim pokazati svet. Želim jim pokazati, da obstaja nešteto načinov, poti, možnosti. Predvsem pa ju želim naučiti, da bosta naokoli hodila z odprtimi očmi in da ju bodo zanimala tudi globina, ne samo zunanji blišč ali beda. Komaj čakam na naslednji izlet čez mejo. Le kam nas bo zanesla pot? Mogoče k prijateljem na Bavarsko …
