– Če bo lepo vreme, predlagam, da fanta pustiva pri mojih starših, midva pa jo mahneva v hribe, sem predlagala Romanu nekaj dni preden smo se za krajši oddih odpravili k mojim v Bohinj.

– Ja, sem za, je rekel. Kam bi pa šla?
– A greva na Vogar?
– Lahko.

– Kaj pa, če gresta na Pršivec? je predlagala moja sestra, ko smo pri nas že klepetali o izletu v hribe.
– Hm, enkrat morava definitivno na Pršivec. Vedno, ko vidim kakšno fotografijo s Pršivca, me prešine, da moram tudi sama enkrat tja gor, sem pritegnila.
– V redu, se je strinjal Roman.

Pogledali smo zemljevid, Urška je povedala svojo še dokaj svežo izkušnjo s Pršivca in skovala sva načrt.

Zjutraj okoli 6:45 sva se odpeljala proti Vogarju in še naprej do točke, ki se nahaja nekje okoli 1300 metrov visoko in od koder vožnja ni več možna. Zategnila sva vezalke na pohodnih čevljih, zapela vetrovke, da nama tista uboga + 1 °C ne bi prišla do živega, nastavila dolžino pohodnih palic in zakoračila po poti polni odpadlega jesenskega listja. Kljub temu, da pot ni zahtevna, te vseeno sili, da si zaradi številnih kamnov in korenin ves čas pozoren na korak. Približno 20 minut pred vrhom pa pot pride na odrto pobočje, kjer se odprejo čudoviti razgledi. Včasih bi me na takšnem območju zgrabila rahla panika. Tudi zdaj mi ni bilo vseeno in tistih recimo 15-20 metrov pobočja, ki ga je bilo treba premagati, mi je srce razbijalo drugače kot pred tem. Vedela sem, da je za mano čudovit razgled, a sem se raje osredotočila na luknje v apnenčastih skalah, ki jih je bilo potrebno izkoristiti za oprimke in stopnice. Potem pa še malo in …

– UAU! Noro! Glej, Triglav, pa cel Bohinj in Spodnje bohinjske gore, Vogel, pa Bogatin, kjer smo bili pred leti in tam zadaj je najbrž Krn.

Razgledi so jemali dih in malo mi je bilo žal, da ne poznam več vrhov, ki se vidijo s tega vrha nasproti Vogla. Malo sva postala, naredila nekaj fotografij in se odpravila naprej.

O tem, katero pot bova ubrala nazaj do parkirišča, sva se odločila na poti proti Pršivcu. Eden od razlogov za izbiro “krožne poti” je bil, da imava možnost v relativno kratkem času prehoditi pot, po kateri nisva šla še nikoli, drugi razlog pa je bil, da meni ni prav nič dišal spust po pobočju, kjer me je bilo rahlo strah že vzpona. Zato sva se odpravila naprej proti Planini Viševnik in nadaljvala v smeri proti Vogarju mimo Brezna pri gamsovi glavici. Več o breznu lahko preberete pri fotografijah, ki so nastale na vhodu v brezno.

Za celotno krožno pot sva potrebovala 3 ure 20 minut skupaj s postanki. Markirana pot od parkirišča do Pršivca je 1,5 h, od Pršivca preko Planine Viševnik do parkirišča pa 2 uri 20 min. Za nama je bilo čudovito jesensko jutro in čas, ki sva ga preživela skupaj, v miru, sama. Takšni skupni izleti so odlična terapija. Medtem ko delava nekaj dobrega za najini telesi, lahko klepetava, brez da bi naju ves čas kdo motil. In ko se vrneva, se zdi, kot da sem se na novo zaljubila v svojega moža.

Pa kaj vam bom govorila … Poskusite sami. Seveda, če imate vsaj malo radi hribe. 😉

Še fotozgodba:

Brezno pri gamsovi glavici
-817 m globine (- 776 m + 14 m od glavnega vhoda) 6 km dolžine poligona

V domnevno več kot milijon letih so meteorne in vode Triglavskega ledenika izdolble v plasti triasnega apnenca znotraj lokalnega preloma najgloblje brezno v osrednjem delu Triglavskega narodnega parka.

V Brezno pri gamsovi glavici so se jamarji Jamarskega kluba Železničar iz Ljubljane med terenskim pregledovanjem prvič spustili avgusta leta 1969. Nasledenje leto so med meritvami vhodnega brezna odkrili nadaljevanje, kateremu je sledilo še dolgih 10 let intenzivnega raziskovanja podzemnega labirinta, takrat najglobljega v tem delu Evrope.

Prva štiri leta izjemno zahtevnih raziskav, deloma tudi zelo blatnih delov Starega dela, so do globine 450 m opravili na klasičen način s spuščanjem po vrveh in vračanjem po lestvah.
Prihod novo razvite plezalne opreme po letu 1973 je znatno olajšal naporen transport opreme in lestvic ter omogočil večinsko uporabo vrvne tehnike tudi za vračanje na površje, s katero so kasneje jamarji Društva za raziskovanje jam Ljubljana opravili večino nadaljnjih raziskovanj.

Na najštevilčnejši in najdlje trajajoči akciji avgusta leta 1972 so čalni JK Železničar – dvanajsterica aktivnih v jami je bila stara v povprečju komaj 19! let – v sturpeno mrzlem in vlažnem breznu preživeli v jami neprekinjeno teden dni, preventivno “dopingirani” z antibiotiki zoper prehlade od stalne ledeno mrzle mokrote. Med vračanjem na površino so na globini 240 m s floresceinom obarvali tudi manjši vodni tok.

V večji globini še dodatno povečan pretok se je po 14 dneh opazovanj in zajemanj vzorcev vnovič pojavil v več podvodnih izvirih zahodno in vzhodno od bruhalnika Govic na severozahodnem obrežju Bohinjskega jezera in ne kot je bilo prej pričakovano v izviru slapa Savice.

Temperatura zraka izredno visoke vlažnosti je v breznu le 1,5-2 °C, zato razen v vhodnem breznu ni bilo najdenih jamskih živali.

Neugodno zaviti, komaj prehodni rovi (zato zgovorna poimenovanja: Mučilnica, Tuš, Obupni in Ogabni meander …) med posameznimi globokimi brezni velikih dimenzij so zavirali raziskovanja in transport težke potapljaške opreme.

Doslej še ne preplavan nevaren sifon Babalu ostaja izziv naslenjim generacijam, da odstrnejo večno zakrito pot dežnih kapljic in snežink iznad Fužinskih planin na poti do prečudovitega Bohinjskega jezera.