Kakšno obdobje.

Začelo se je s postno akcijo, ki sem si jo zamislila, da bi k njej povabila še druge, istočasno pa sem želela sebe na nek način zavezati, da tudi s pomočjo spoznavanja različnih molitvenih načinov poglabljam odnos z Bogom. Uspešna sem bila predvsem v tem, da mi je vsak petek uspelo na maile sodelujočih poslati razlago molitvenega načina in odlomka iz Svetega pisma. Pri vseh ostalih povabilih te akcije sem močno zaostajala.

Ker se mi je na samostojni podjetniški poti malo zataknilo, sem sredi marca, kmalu po začetku posta, začela z uvajanjem v službo, ki mi omogoča redni prihodek in olajšuje nadaljnje razvijanje podjetja Melisa Holiday. Tako od konca marca po dopoldnevih sestavljam drobne predmete v manjšem proizvodnem podjetju. V resnici nič zahtevnega, a meni se je zdelo, da je to postalo del mojega posta. Nekje zelo globoko me je ta situacija močno prizadela. “Spet mi ni uspelo,” je občasno klical droben glasek v meni. Da se sama sebi zdim poraženka, kljub temu, da se nikakor nisem vdala, ker čutim, da sem na pravi poti, sem v resnici ugotovila predzadnji teden posta, ko smo spoznali molitveni način, ki se imenuje molitev izročitve.

Od dneva, ko sem pripravila mail za sodelujoče s tem molitvenim načinom, sem večkrat dnevno molila in ponavljala: “Izročam se v tvoje roke, Oče. Naj se zgodi tvoja volja.” Moje doživljanje trenutne situacije se je začelo spreminjati. Začela sem drugače sprejemati vse. S hvaležnostjo. Vem, da je vse skupaj le začasna pomoč, ki sem jo dobila na svoji poti.

Potem je prišla cvetna nedelja. Pred jutranjo sveto mašo smo se v zakristiji veselili novice o rojstvu fantka Davida. Jaz pa sem se razburjala, ko je župnik rekel, da Simon, Davidov oče, prejšnji večer ni mogel sodelovati pri sveti maši, ker je šel rodit. Moški pač ne rodijo. Ženske smo zelo vesele, da so možje ob rojevanju z nami, a rodimo me. Le nekaj dni pozneje so me razmišljanja, ki jih je z našo župnijsko skupnostjo delil Davidovov oče, zadela kot klofuta. Kar doživljata Davidova mama in oče, ker je David takoj po rojstvu doživel infarkt in več drugih zapletov, me je večkrat opomnilo, da obstajajo otroci, ki jih “rodita” oba starša. Tudi oče. In kako smo lahko nekatere ženske hvaležne, da imamo ob sebi takšne može! Da bi jih le imele vse.

Davidovo rojstvo in vse, kar se je dogajalo nekaj dni po tem, v času, ko se kristjani v velikem tednu spominjamo kaj je za nas naredil Jezus, Bog, je dalo letošnjemu postu še dodatno dimenzijo. Izkusili smo neverjetno moč molitve. Naša župnija že dolgo ni bila tako povezana, kot letos, ko smo k Bogu pošiljali neštete molitve in prošnje za tega malega fanta, ki so pomagale, da se je Davidovo zdravstveno stanje v nekaj dneh toliko izboljšalo, da sta ga starša že lahko vzela v naročje. Bogu hvala.

Ob praznikih, kakršna sta velika noč in božič, se v meni sproža veliko različnih občutkov. Predvsem se želim umakniti v svoj svet. Stran od tradicij kot so barvanje pirhov, okraševanje božičnih drevesc, iskanje daril. Jezi me ta zunanji blišč. Komercializacija vsega možnega. “Letos bo najboljša velika noč, ker na radiu podarjamo najboljšo šunko.” Resno?!?! Jezi me, ker se mi zdi, da ljudje vidimo samo še zunanjost in pozabljamo na globine. Da se ne sprašujemo, si ne damo priložnosti za pogovor, se ne znamo ustaviti, prisluhniti drugim in sebi. Da ne znamo in da nam je mogoče postalo celo vseeno. Samo, da se sveti navzven. Vse ostalo je preveč zahtevno.

Upornica v meni dobi ob takšnih trenutkih izjemno moč. Postanem zoprna, nesramna, jezna in se želim predvsem umakniti v nevidni kotiček, kjer bom lahko premišljevala, čutila in bom tukaj in zdaj, potopljena v čas in odnos. Potem zaradi mojih najdražjih, še posebej velike zasluge gredo mojemu možu, lahko spustim solze, ki počasi odplaknejo stran mojo jezo in gnev in lažje zadiham.

Hvala za ta post in hvala za novo praznovanje velike noči. Na koncu je bilo zelo lepo in močno. Zato se ne bom vdala. Tukaj sem. Izročam se v tvoje roke, Oče. Naj se zgodi tvoja volja.

Nadaljujem z molitvijo svetega Frančiška Asiškega, ki smo jo poslušali med skupno molitvijo za Davida in njegovo družino po koncu obredov velikega petka.

Bog, naredi iz mene orodje tvojega miru.
Kjer je sovraštvo, naj posejem ljubezen.
Kjer je krivica, naj posejem odpuščanje.
Kjer je dvom, naj posejem vero.
Kjer je obup, naj posejem upanje.
Kjer je tema, tja bi rad prinesel svetlobo.
Kjer je žalost, naj posejem veselje.
Gospod, naj tolažim bolj, kot si iščem tolažbe;
naj razumem bolj, kot iščem razumevanja;
naj ljubim bolj, kot si želim biti ljubljen.
V dajanju prejmemo.
Skozi odpuščanje nam je odpuščeno.
Skozi umiranje (jaza) se rodimo v večno življenje.