Morje septembra. Namesto popolnoma jasnega, s soncem obsijanega neba, spremljam igro oblakov, ki nosijo rahle plohe. Nežna hladna morska sapica dviga dlačice v kurjo kožo in mi pod nos prinaša vonj po soli in borovcih. Tiho pesem valovanja občasno prekinejo galebi ali zvoki iz človeškega sveta. V nogah še čutim dotike nešteto kamenčkov, ki so mi med hojo po vodi masirali podplate.

Na obali smo skoraj sami. Eden raziskuje zakone fizike s supom, drugi s prepuščanjem valovanju, tretji raziskuje razliko lebdenja v morju s polnimi ali izpraznjenimi pljuči. Jaz pa hodim sem in tja, opazujem, pritiskam na sprožilec.

Pobeg na morje konec septembra je nekaj najlepšega, kar se nam je zgodilo. Dober mesec po tem, ko smo večino časa posvetili sanaciji po poplavi, smo morali pobegniti stran. Da si napolnimo baterije. Vsak zase in vsi skupaj kot družina. Fanta potrebujeta najino pozornost in midva potrebujeva eden drugega. Brez nenehnih prekinitev. Predvsem telefonskih klicev.

Ta dopust smo si rezervirali še pred poplavami. Kot da bi nekdo vedel, kako krvavo ga bomo potrebovali.

Dva dneva po zadnjem klicu iz niza izobraževanja za vodnico gozdne terapije in dan preden se bom v živo srečala z največjimi svetovnimi strokovnjaki s področja gozdne terapije in gozdne kopeli, dojemam naravo na drugačen način kot sem jo še nekaj mesecev nazaj. Ni več samo narava, ozadje, vedno spreminjajoči se pejsaž. Je skupnost bitij, svet čigar del sem tudi jaz, človek.

Prav gotovo še ne razumem popolnoma, kaj pomeni biti košček narave, a čutim, da je to veliko več kot samo večja pozornost do rastlin in živali. Gre za to, da tudi morje, veter, reko, kamenje, storže, ki ležijo na tleh, gobe, zvoke, ki jih morda zaradi omejenosti človeškega sluha sploh ne morem slišati, in sploh vse, kar sestavlja naravo, dojemam kot bitja. Želim se naučiti bolj poslušati.

Verjamem, da tisti, ki smo se odločili, da želimo biti vodniki gozdne kopeli, gozdne terapije, lahko drugim odpremo vrata v gozd, na morje ali v naravo na sploh samo, če znamo res dobro prisluhniti in slišati. To je glavni cilj vodnice gozdne terapije oz. gozdne kopeli. Odpreti vrata na način, da bi tudi ostali ljudje znali prisluhniti naravi, gozdu. Da bi nekega dne vsak izmed nas spoznal, da je tudi sam delček narave. In da je narava tako zelo dobra do nas. Vse ostalo bo naredil gozd, morje, narava.

Prvi del na moji poti postati vodnica gozdne kopeli se je zaključil. Grem naprej na drugi del. Vabljeni, da se mi pridružite na tej poti odkrivanja nečesa, kar je v nas, a smo zaradi načina življenja, ki smo ga razvili, skoraj popolnoma pozabili.