Tisti, ki si upa in se prepusti vodeni gozdni kopeli oz. gozdni terapiji, mu gozd nameni toliko lepih uvidov, spoznanj in odgovorov.
Oktobrska sobota, ko je luna prazna, na drugem koncu Zemlje lahko opazujejo sončev mrk, vremenska napoved za naše kraje pa govori o koncu tega čudovitega in toplega indijanskega poletja, nas je razvajala s čudovitim dopoldnevom.
Na vodenje gozdne terapije, ki so se je udeležili trije posebni ljudje, sem se odpeljala rahlo nervozna. Moji sopotniki namreč razumejo, da obstaja več kot samo tisto, kar ljudje vidimo s svojimi očmi. Znajo gledati tudi s srcem. Znajo se prepustiti. Zato sem si, seveda, želela, da bi jim znala ponuditi lepo izkušnjo gozda. Čeprav mi gozd vedno znova pokaže, da je pomembno predvsem to, da se jaz prepustim in mu pustim, da je on terapevt.
Že prejšnji večer in celo jutro pred odhodom od doma sem razmišljala, kako bi zapeljala naše srečanje. Kam naj jih peljem, da bo lepo in ne bo treba veliko hoditi? Kot vedno do zdaj, sem se od doma odpravila prej, da se lažje pripravim. Pozdravim gozd, pregledam prostor za vodenje, predvidim konkretne točke za deljenje in s pomočjo trenutne situacije v gozdu pripravim povabila.
Parkirala sem zraven gozda, izstopila iz avta in pogledala naokoli. Moj obraz je obsijalo toplo jesensko sonce, pogled pa se mi je ustavil med drevesi. Nekaj me je pritegnilo, da sem se morala odpraviti v tisto smer. Upala sem, da me občutek ne vara in bom v smeri, ki me je nagovorila, našla idealen košček gozda za tokratno gozdno terapijo. Občutek je bil pravi. Pred mano se je odprl čudovit gozd, kjer smo preživeli celo dopoldne.
Začarali so nas odpadli kostanjevi listi, življenje kamorkoli smo se ozrli, svetloba, ki je prodirala v gozd in zgodbe dreves, ki tako mirno sobivajo z vsemi ostalimi bitji v gozdu.
Znova se je izkazalo, da, če se prepustim(o), gozd poskrbi. Za mano oz. za nami je še ena zelo lepa gozdna izkušnja s pomočjo preizkušenega procesa, ki se ga učimo vodniki gozdne terapije.
