Gogol Bordello so začarali Cvetličarno

Ura je pozna. Jaz pa pred svojo malo računalniško kištico poskušam zbrati občutke, ki so me prevevali na koncertu skupine Gogol Bordello. Tisti, ki so potem ko smo se mi ((Irena Sirena, Piroman in moja malenkost.)) odpravili iz Joe Penjasa ((Ta prostor je PRE več DRAG in PREfensi zame … 0,5 piva je 3,2€! Pa še to samo Heineken. Saj ne, da ni dober … ampak, da imajo v tako prestižnem lokalu samo eno vrsto piva?! Ali me je mogoče natakarica nategnila?)) še ostali tam, bi bili najbrž malo jezni, saj smo odšli z izgovorom, da je treba spat, ker nas čaka naporen dan, kar je konec koncev čista resnica …

Če povem po pravici, ne vem točno kaj naj napišem. Najbolj sem vesela, da je bil zvok dober in ni hreščalo, kot na mojem krstem koncertu v Cvetličarni. Gogol Bordello pa … eni taki pozitivci, nabiti z energijo. Koncert je bil razprodan in zato je bila tudi dvorana primerno polna. Pred ‘bordel’ smo se pripeljali okoli 20h. To je bila ura, ko naj bi se začel koncert. Preden smo se odpravili v Mediapark, smo počakali še Gorana, ker je imela Irena zanj karto. In ravno on je kriv, da smo predskupino Skindred ujeli že bolj proti koncu 😉 Ko smo prišli v dvorano, smo si ob malo trših ritmih Skindredov najprej pogasili žejo.

Medtem sem jaz vsa nesrečna ugotovila, da sem v računalniku pustila spominsko kartico od fotoaparata. Pa tako skrbno sem si že včeraj napolnila baterije, da mi ja ne bi sredi koncerta sporočile, da je z njimi konec. Potem pa pozabim kartico! Vsaj telefon sem imela, ampak saj veste, kako je s počasnim fotoaparataom na telefonu, če je treba slikati v “temi” in po vrhu še ljudi, ki so ves čas v gibanju … Zato fotke izgledajo bolj slabo. Kljub vsemu pa v moji glavi ostaja odličen spomin na njihov koncert. To pa je tudi najbolj pomembno! Ob misli nanje se moja usta še vedno razlezejo do ušes, v katerih mi še slišim rahlo piskanje.

Na začetku koncerta sem bila približno dva, tri metre stran od odra na sredini, a sem se kaj kmalu prestavila na stran proti WCjem. Tam sem lažje dihala in imela vač svobode pri gibanju. Večinoma mi je bilo prizanešeno tudi z zaletavanjem, ki ga med koncertom izvajajo nekateri zagreti veseljaki, meni pa to njihovo početje SPLOH ni všeč. Koncerte rada spremljam brez strahu pred ljudmi, ki bi me s svojim norenjem in zaletavanjem lahko zbili po tleh …

Ritmi, melodije in igra, ki so se odvijali na vseh koncih odra, so nas sami od sebe nagovarjali k bolj ali manj izrazitemu miganju. Nekajkrat sem si člane Gogoljevega bordela zamislila nekje v naravi ob ognju. Ciganski pank. Fantje in dekleti so s seboj prinesli nekaj zelo pristnega. Publika jim je jedla iz rok. Na koncu pa se mi je zdelo, da so bili tudi oni vidno navdušeni nad nami. Pot je tekel v potokih in verjamem, da so bendu prav prišle vse brisače, ki so jih zahtevali. ((Iz dobro obveščenih virov sem izvedela, da je skupina zahtevala 95 brisač.)) Upam, da so se, vsi prepoteni in pošpricani z vinom in vodo, kakršni so bili ob zaključku koncerta, uspeli tudi stuširati 😀

Koncert, ki je trajal dve oz. tri ure skupaj s predskupino, se mi je vtisnil globoko v spomin in mi dal spet novih moči za vse študentske in druge obveznosti, ki me čakajo v naslednjem tednu. Vsakič znova se ga bom spomnila tudi, ko si bom oblekla njihovo majico ali zavrtela njihovo najnovejšo cedejko Super Taranta!, kar sem si kupila pred koncertom.

Odlično je bilo! Podobnega mnenja so bili tudi ostali kolegi blogerji, kot na primer Piroman, Irena Sirena, MaMlaz in Ludve. Po koncertu smo se vsi skupaj znašli poleg ostalih kolegov blogerjev, ki so imeli blogersko srečanje v centru mesta.

Tako. Zdaj se bom pa počasi razlezla v vodoravni položaj in poklicala prijetne sanje …