Zadnja leta moje poti kar pogosto vodijo v Zgornjo Savinjsko dolino; natančneje v Mozirje. In končno mi je uspelo videti tudi enega izmed slovenskih biserov … Mozirski gaj.
Tokrat sem ujela ravno razstavo buč, ki jo tam prirejajo vsako jesen. ((Letos si jo lahko ogledate še do 7. oktobra.)) Ena od domačink je sicer povedala, da so bile prejšnja leta te razstave lepše, ampak meni je bilo vseeno zelo všeč. Na splošno mi je bil všeč cel park. Sem pa prepričana, da je vse še bolj čarobno zaradi jeseni, ki je spet prišla k nam v goste 🙂 Čeprav se jeseni jutra začenjajo z vse večjo zamudo, kar mi ni najbolj po godu, so pa toliko bolj čarobne barve v katere se v tem času odene narava.
Upam, da mi bo uspelo letos nekaj teh barv ujeti tudi v Bohinju, kamor zadnje čase, žal, bolj redko zahajam. Ampak ta konec tedna se bom odpravila domov, ker si moram (končno) na lastne oči ogledati, kako je Slovenija pozabila na naš Bohinj 🙂 O tem ne bom nič napisala, ker me konec koncev niti ni bilo tam, ko se je vse to zgodilo. Verjamem pa, da smo Bohinjci kar trmasti in velikokrat delujemo po principu: Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal 😉
Naj napišem še kakšno besedo v zvezi z Mozirskim gajem … To je prostor čudovitih vrtov, gredic in stezic, ki se razprostira na 8 hektarjih. Odličen kraj za vse, ki se radi sprehajate, predvsem pa za tiste, ki imate dovolj časa in bi se radi nad čudovito naravo izživljali s svojim (ali sposojenim) fotoaparatom.
Ko sem bila že tam, sem izkoristila še nekaj … povzpela sem se na leseni razgledni stolp, ki ponuja Mozirski gaj v ptičji perspektivi. Glede na to, da se rahlo bojim višine, mi je postalo rahlo neprijetno po tem, ko sem se zato, da se mi pri fotografiranju ne bi tresla roka, naslonila na leseni steber. Takrat sem namreč začutila, kako se stolp maje, medtem ko ljudje hodijo po njem … Ni mi bilo prijetno. Je bilo pa vseeno lepo pogledati naokoli.
Nisem pa izkoristila priložnosti, da bi pozvonila v kapelici sv. Valentina, kar počne večina. Nabrž z namenom, da bi se jim izpolnila kakšna želja. Ta kapelica je bila zgrajena naknadno. In sicer v sklopu obnove parka po tem, ko ga je Savinja, ki teče mimo, leta 90 popolnoma odnesla. Sv. Valentin poleg zaljubljencev varuje tudi vrtnarje.
fuuuuul fajn fotke! tisti pajek na prvi fotki je pa zihr bratranec od mojega Poldeta 🙂
Matr je lepo! Tudi jaz sem za sliko s pajkom! In za spodnji dve.
Hja…res izredne fotke! Lep pozdrav
khm … hvala vsem
lp :mahajočsmajli: 😀
hude fotke in čudovita narava… ob takih prizorih se mi v podzavest prikrade pesem “Slovenijaaa od kod lepote tvojeeee” 🙂
Strašno lepo in jako romantično. 🙂
Odličen posnetek pajka. Bravo.
pa to ni res, zdaj pa že katarina dela skoraj tako dobre fotke kot samo.
res so kul fotke. sem vaju imel na sumu s pi.romanom, da sta s teh koncev.
jazs sem tudi, čeprav sem trenutno na izobraževanju v LJ 🙂
in gaju nisem bil že – od osnovne šole 😆 ?
Gyzar … jaz sem drugače iz drugega konca Slovenije 😀 Se pa zna naredit, da bodo vaši konci enkrat tudi moji 😉
res so super slikice,in z rastavo buč sem zelo,zadovoljna.
Res so bile razstave v prejšnjih letih bolj dodelane. Žal sedaj nekateri razstavljalci jemljejo vse skup bolj z levo roko. Pohvala pa za vse tiste ki se res potrudijo!
res je lepa rastava buč