Uživanje na Mozirski planini ali Jaz nisem planinec

Po napornem prazničnem vikendu, ki se je začel že v petek zvečer z blogerskim srečanjem, se je bilo treba v nedeljo popoldan malo sprostiti. Moj želodec je bil do zadnjega kotička napolnjen z raznimi dobrotami, ki smo jih pridno pospravljali vase v eni od Štormanovih restavracij. Zdelo se mi je, da imam vsaj 150 kg in nekako je bilo treba razmigati s hrano napolnjeno telo. Počutila sem se popolnoma zamaščeno in nezmožno gibanja.

za prikaz večje panorame, kjer se vidijo kraji vse od Velenja do Zadrečke doline, KLIKNI NA SLIKO

Zato sem Mojemu predlagala, da bi po obilnem, okusnem kosilu lahko nekam šla. Malo hodit, da se telo razmiga, dobrote poležejo, duh pa naužije jesenskih lepot narave, ki jih je odkrivalo lepo vreme. Predlagal je, da bi šla proti Goltem.

pot proti Šmihelu in naprej proti Goltem

Z avtom sva se iz Mozirja odpravila proti Šmihelu in še naprej. Po polurni vožnji (zadnjih 10 minut naju je kar lepo pretreslo, saj sva se vozila po zelo sprani makadamski poti) sva prišla do Planinske ravni. Parkirala sva in se podala proti Mozirski koči.

položna pot? ne se zafrkavat! 🙄

Na poti, ki so jo poimenovali z besedo položna, ampak meni se je zdela prav lepo strma, sem spet ugotovila, da jaz nisem planinec. Sem bolj ravninski človek. Vzrok za to ni v tem, da ne ne maram gričev, hribov, planin, planot, vzpetin, gora, … ampak zato, ker mi vedno, ko se začnem vzpenjati v nek hrib, že po dveh minutah srce razbija na vso moč. Dihanje postane otežkočeno, korak pa se upočasni do minimuma. Ampak do Mozirske koče sem vseeno prilezla. Počasi in z nekaj fotografskimi postanki.

položna pot …

Kot vse kaže si bom morala enkrat dokončno priznati, da nimam kondicije za v hribe lazit in da je mogoče bolje, če ostanem kar kje v dolini. Sicer so pa vršaci lepi tudi, ko jih gledamo iz doline. Ampak na hribe med katerimi sem tudi odrasla, sem tako navezana, da si ne predstavljam, da bi morala preostanek življenja preživeti na ravnini. Ljudje se lahko navadimo marsičesa, ampak če lahko izbiram … bi raje imela okoli sebe hribe.

Mozirska koča ((Tokrat nisem hotela male dozice borovničk, ker so me prvič, ko sem bila tam, kar dobro nasmejale. Se mi zdi, da je bil to rekord v tem, kako hitro se me je prijel požirek alkohola 😀 ))

bodeča neža

med Mozirsko kočo in skalco, kjer se odpira čudovit pogled na Šaleško, Savinjsko in Zadrečko dolino (poglej prvo sliko v prispevku)

mi2 🙂