Underconstruction

Prve dneve novega leta, ki so me s svojim nenehnim ponavljanjem enega in istega vzorca spravljali v slabo voljo, je bilo treba prekiniti z nečim bolj zabavnim. Človek se namreč slej ko prej naveliča cikličnega kroga, ki se kar noče in noče nehati. Učenje, izpit, učenje, izpit, pisanje seminarja o kitajsko-kitajskih slovarjih, ki ga spremlja kruto prevajanje primerov, navedenih v klasični kitajščini, na drugi strani okenskega stekla pa megla, ki leze v vsako še tako majhno špranjico, samo zato, da bi jo zadušila.

Sobota (12. januar) je bila odlična za zabavo. Ampak, kam naj greva? Najprej je padla ideja, da bi končno enkrat šla na biljard, da se ga naučim vsaj za silo, a celodnevno tipkanje po črkah in iskanje pravih pismenk ((Preklinjam te, Microsoftova Vista. Ko bo na vrsti diploma, te nočem videti niti od daleč!)) je iz mene pobralo še zadnje atome energije, zato sva se na koncu raje odločila za drugo varianto. Poslušanje glasbe. Kasneje sva se iz pasivnih poslušalcev spremenila v aktivne uživalce glasbenih vibracij, ki so jih na odru Orto bara iz inštrumentov izvabljali primorski Underconstruction.

Kdo se skriva za imenom Underconstruction nama ni bilo jasno. Čeprav naju je bolj kot njihovi obrazi zanimala njihova muzika. Internetno brskanje ni dalo prav nobene uporabne povezave, razen tistih, ki so under construcition – v izdelavi. Vse, kar sva vedela, sta bila lokacija in čas koncerta ter oznaka njihove muzike z besedno zvezo progresivni rock, s čimer je postregla (za moje pojme zastarela in preveč bliskajoča se) stran Orto bara. “Sliši se zanimivo,” sva si rekla. Dogovorila sva se samo še to, da več kot 10 evrov za vstopnino ne bova dala.

Pustimo Orto bar in njihovo politiko oddajanja večjih zgornjih kosov oblačil, kar plačaš z evrom. Najini bundi sta bili zgleda pretežki, da bi ju obesili na en kavelj. Naj si preberem navodila nalimana na steni, mi je rekla starejša, že vsega naveličana gospa, ko sem vprašala, če se ne da obeh bund obesiti na en obešalnik. “V redu je gospa, samo vprašam.” Saj vam bova plačala 2 evra (480 sit!) namesto enega, da boste pazili naj najini bundi, ki ju nisva sposobna sama paziti med koncertom … Je bil pa zato koncert zastonj, česar sva se vsekakor razveselila 😉

V zgornjem nadstropju Orta je bilo ob 22h, ko naj bi se začel koncert, komaj kakih deset ljudi. Videti ni bilo prav nič obetavno. A sva si mislila, da se nam bo najbrž pridružil tudi še kdo od kadilcev, ki so najbrž izkoriščali visoke zimske temperature in pred barom vase vlekli še zadnjih nekaj vdihov cigaretnega dima pred začetkom.

Začetek tam nekje okoli 22:30 je obetal zanimiv večer. Primorci na odru vsekakor niso razočarali. Mene so najbrž najbolj navdušili s komadom Sick Sad Little World od Incubus. ((Incubus je band s prednostne liste mojih “moram videti” koncertov. Mmmmmm …)) Med koncertom se mi je zazdelo, da sem njihovega pevca že nekje videla. Spomnila sem se celo risanega spota, ki se je vrtel na tv-ju še v času Spotnic, kamor sem pevca Mitjo tudi hotela vtakniti … a imena banda nisem in nisem mogla najti v podatkovni bazi svojih malih sivih celic. Kasneje sem tisto, kar sem iskala, ((Traffic religion.)) našla pri °lUKA.V, ki naju je, kot so mi povedali dobro obveščeni viri, videl ob robu lokala, kako sva se s pivom v roki naslanja na mini mizico ob steni in debatirala.

V rock vibracijah smo se bolj ali manj energično pozibavali kakšno uro. Med uživanjem me je enkrat prešinilo, da pravzaprav ta naša mala Slovenija premore kar nekaj kvalitetnih bandov, s katerimi se ponavadi srečamo čisto naključno, ali pa če gledamo in poslušamo vse bolj izumirajoče oddaje, ki so posvečene med širšimi množicami manj popularni glasbi. Le kam gremo?!

Kmalu po koncu koncerta sva se utrujena od napornega dneva, ki se je zaključil tako prijetno, odpravila sanjam naproti.