Ponavadi si zelo težko rečem, da bom nek določen čas imela dopust. Ampak že lani nama je kar uspelo, da sva si vzela tri dni čisto in samo zase. Odpravila sva se do Bavarske in do Bodenskega jezera, a ko sva se vrnila je bilo treba že razmišljati o študijskih obveznostih, zato najinega čudovitega izleta nisem opisala na blogu. Upam, da mi enkrat uspe tudi to 🙂

Letos naju je od dopusta bolj kot čas oddaljevalo finančno stanje, zato sva se odločila, da si vzameva dopust kar v Sloveniji. Odšla sva v hribe. S sabo sva vzela še mojo sestro. In sedaj ponosno izjavljam, da jaz, Bohinjka, vem točno kje je Komna in kako se pride gor. Vem tudi kako se pride od koče pod Bogatinom in do koče pri Triglavskih jezerih. Znam vas odpeljati tudi do enega od sedmih Triglavskih jezer, ki mu je ime Ledvička. Vem pa tudi, da sem čez Komarčo lezla prvič, zadnjič in nikoli več.


dvorišče pred Hostlom Pod Voglom
Ampak lepo po vrsti … Začnimo pri prvem dopustniškem dnevu – ponedeljku ((13.7.2009)). Ob 6.00 sva se usedla na avtobus, ker sva avto odpeljala na popravilo, in se okoli 8.00 pripeljala k Hostlu Pod Voglom. Tam je bil PiRoman dogovorjen, da ob 9.00 izkoristi bon za polet v tandemu z Vogla, ki ga je dobil za darilo za rojstni dan. Usedla sva se na teraso pred hostlom, si naročila kavo oz. čaj in uživala v zgodnjem jutru, ki je obetal čudovit dan.

Ob 9.00 naju je našel padalec Rok Faganel in s PiRomanom sta se usedla v avto, ki ju je prišel iskat. Ko so se padalci ((z Rokom in PiRomanom je bil padalec Gec, ki je z Vogla odjadral z neko gospodično)) opeljali proti žičnici Vogel, sem se na recepciji dogovorila, da najino prtljago pustim tam, sama pa sem se odpravila na tisti konec jezera, ki je  namenjen pristajanju.


najina prtljaga in adrenalinski park v ozadju


pogled na Bohinjsko jezero med izposojenimi in super planinskimi čevlji – hvala Metoda!


uau! ((Kaj, za vraga, delam jaz v Ljubljani?!?))


Vogel je čakal na padalce


pristajališče/kopališče/pri Gecu/na piki/v Fužinarskem zalivu/pri Kramarju

Med sprehodom do pristajališča sem opazovala čudovito naravo, ki se je bohotila v jutranjem soncu in razmišljala, kaj počnem v Ljubljani, če je pa v Bohinju tako zelo lepo … Nebo je bilo brez oblakov in kot so mi kasneje povedali padalci 🙂 je tudi veter pihal le toliko, da so lahko vzleteli. “Verjetno se danes ne bo dalo več letati z Vogla,” je povedal Rok, ko smo se usedli na kavo.

Oh, ja … kako lepo je bilo spet videti padalce v zraku. Spomnila sem se, kako je bilo, ko so mene peljali v tandemu. Čeprav se bojim višine, je bil občutek, ki ga človek doživlja tam nekje visoko v zraku, tako zelo poseben, da se ga ne da opisati. Človek je tam gori tako daleč stran od sveta, a vseeno tako zelo blizu vsemu hrupu, ki ga povzročamo ljudje. Če vas vsaj malo grize, da bi šli, se oglasite pri PAC-ih. To so fantje in dekleta, ki organizirajo razne športne aktivnosti v Bohinju in iz večletnih izkušenj vam lahko povem, da za vsakega svojega gosta poskrbijo tako kot je treba.


pogled s pike na Vogel; rdeča pika nad hribi označuje točko od koder prijadrajo padalci, ki si za vzletno točko izberejo Vogel

Medtem ko so padalci vzletali na Voglu ((Poglejte si fotografije in video o poletu v tandemu, kot ga je doživel PiRoman.)), sem jaz sedela na eni od klopic in si poskušala krajšati čas z branjem knjige, a ni šlo. Nenehno sem pogledovala proti Voglu in čakala, da se prikaže prvo padalo. Končno sem nad hribi zagledala rumeno piko, ampak nisem vedela, kdo je srečnež, ki se je prvi prepustil vetru. Kasneje sem ugotovila, da je bil PiRoman v drugem padalu. Po kakšnih 20 minutah in nekaj akrobacijah sta Rok in PiRoman prijadrala do pike na travniku in pristala. Res je bilo lepo videti, kako sta uživala v zraku. Verjetno je v tem primeru PiRoman užival bolj, saj je bilo zanj to prvič, Rok pa verjetno sploh ne šteje več tandemov, ki jih je prepeljal v kakšnih 10 letih.

Padalsko dogodivščino smo zaključili s kavo in prijetnim klepetom z Rokom in Gecom. Potem sva se odpravila po prtljago v Hostel Pod Voglom in šla še v trgovino, da sva nakupila hrano za tri dni hribov. Preostanek dneva smo planirali, pakirali in čakali na zgodnje torkovo jutro, ko smo se odpravili na pot …


juhu!


Roman z Rokom


Roman in Rok se odpenjata po uspešnem pristanku 🙂

1. dopustniški dan – druga verzija: Hvala, prijatelji! [S padalom z Vogla]
2. dopustniški dan: Julijci: Komna, koča pod Bogatinom in Bogatinsko sedlo
3. dopustniški dan: Julijci: Dolina Triglavskih jezer
4. dopustniški dan: Julijci: domov čez Komarčo
[/fusion_builder_column][/fusion_builder_row][/fusion_builder_container]