Vročina je popustila in jaz si želim svežega zraka, močnejšega srca, nog, večjih pljuč in predvsem nedelj, ki jih bom izkoristila zase, ne za delo. V glavnem, moje telo je začelo pogrešati julijsko tridnevno hojo po hribih in kliče po novih aktivnostih 😉 Bohinj pa je velika kotlina, obdana z vrhovi in planinami, ki ponujajo veliko možnosti za zanimive ture.

Zato sem izkoristila mamo, ki pozna veliko poti še iz svoje mladosti in ji naročila, naj si zamisli pot, ki bo trajala nekje od dve do tri ure. In smo šli. Moja starša in midva.


Naša pot: Sp. Podjelje, Strme, Zajamniki, Peči, Konjska dolina, Zg. Podjelje in Sp. Podjelje … klik za malo večjo sliko

Zapeljali smo se do Spodnjega Podjelja, kjer smo pustili avto. Potem smo zagrizli v Strme in po slabi uri prišli do jase, odkoder smo lahko opazovali vrhove Spodnjih bohinjskih gora. Po krajšem postanku smo nadaljevali skozi gozd. Ob poti so nas pozdravljale rože, ki so me spomnile na čas, ko sem bila še majhna in nas je ati večkrat odpeljal na sprehod, medtem ko je mami doma kuhala kosilo. Po poti smo ji nabrali take rože (nimam pojma, kako se imenujejo), da bi jo razveselili 🙂


Jereka (avto, ki se ga vidi ob cesti na levi strani fotografije, je naš 🙂 )

Tokrat nam je gozdna pot postregla tudi z zelo okusnimi malinami, s katerimi smo se sladkali med hojo. Po približno pol ure smo se znašli na točki, kjer se nam je najprej odpiral čudovit pogled na gore, ki jih je opral dež med tednom. Na mojih fotografijah se sicer ne vidi, ampak gore so kar sijale. Pozdravili smo Triglav in se spustili na planino Zajamniki, ki slovi predvsem po tem, da so stanove zgradili na obeh straneh poti, kar daje planini nek poseben čar.

Zajamniki so planina, kamor so krave prignali kmetje iz vasi Bohinjska Češnjica. Gospod Mos, ki pohodnikom ponuja tudi “prvo pomoč” v obliki domačih dobrot, nam je povedal, da je večina krav še vedno na planini Krstenici, ki je še malo višje. Vendar jih bodo kmalu prignali na Zajamnike, da se še tam malo napasejo, preden jih bo zima pregnala v hleve v dolini.


rože za mami


mmmmmmaline


čez Zajamnike do Triglava


osat


Zajamniki

Zajamniki so nam postregli tudi s pogledom na del Bohinjskega jezera, ki se je svetlikal v popoldanskem soncu. Bilo je tako lepo in mirno, da bi človek kar ostal tam. Vsaj kakšen mesec. S knjigami in kravami. To bi bil res pravi dopust.


Pogled z Zajamnikov proti Bohinjskemu jezeru


Zajamniki

Bohinjska prva pomoč: sir, skuta, kislo mleko, šnops, itd. pri Mosu (naslednjič moram nekje izbrskati domače koruzne žgance z domačim kislim mlekommmmmm) 🙂

Na koncu Zajamnikov smo zavili desno na široko makadamsko cesto, po kateri se da pripeljati tudi z avtom, in se odpravili proti Konjski dolini, planini, kjer še danes pasejo krave nekateri Podjelci. ((Prebivalci iz Spodnjega in Zgornjega Podjelja)) V Konjski dolini nas je na hiši, ki je imela lepo urejene balkone, nekoliko zmotil satelitski krožnik. No, zmotil … glede na to, da živimo v času, ko planine ne služijo več samo svojemu prvotnemu namenum, da se krave čez poletje napasejo nekje stran od doma, medtem ko seno, ki so ga kmetje spravili v dolini, ostane za zimo, ne moremo pričakovati, da bodo ljudje tam gori še vedno živeli ob svečah.


rože

Skoraj tako potrpežljivo, kot so se fotografskemu objektivu nastavljale rože na balkonu, so se mi nastavile tudi krave pri enem od stanov. Zanimivo, da smo v Konjski dolini videli samo krave in nobenega konja, čeprav verjamem, da jih je bilo včasih tam kar veliko.


muuuu

Na koncu smo se po strmem pobočju skozi gozd spustili do Zgornjega Podjelja. Po cesti smo nadaljevali do Spodnjega Podjelja, kjer nas je potrpežljivo čakal avto. Še prej smo se ustavili pri kapelici sv. Martina in s pogledom poiskali našo hišo, kjer nas je čakala malica.

Po treh urah in pol smo se spet usedli v avto in se odpeljali na zasluženo pijačo in jedačo. Čudovitemu dnevu doma je na koncu sledila še vožnja nazaj do Ljubljane, kjer so naju že čakale nove obveznosti 🙁


kapelica sv. Martina v Podjelju


moj dom