Že dolgo nisem bila na morju. Včerajšnji dan ((četrtek, 22. okt. 09)) sicer ni bil ravno najboljša izbira, če bi sklepala po vremenu, ampak je bilo vseeno lepo. Drugačno. Dež je iz sivih oblakov, ki so se zbrali nad Slovenijo, najprej samo pršil, potem pa so oblaki začeli puščati. Kljub vetru, močnemu dežju ter mokrim čevljem in hlačam, bi se najraje usedla na klopico ob obali, ki jo je že zalivalo valujoče morje, in strmela nekam v daljavo. S popolnoma prazno glavo, brez skrbi, kaj vse moram še postoriti, ko se vrnem nazaj v deževno Ljubljano, brez glasbe, samo z valovanjem morja, ki bi božalo moje noge in ušesa.

Na morje bi morala hoditi konec septembra ali oktobra. Takrat ni vročine, ni gneče in vse je drugačno. Mirno. Vsaj zdaj se je zdelo tako.

Kaj sem sploh delala v Kopru?
Direktorju Zavoda za medgeneracijsko povezovanje Zlata leta, ki je bil povabljen, da na Radiu Koper predstavi zavod, pri katerem sodelujem tudi sama, sem delala družbo. Lahko bi celo sedela zraven v studiu, a moj nos še ni najbolj prijazen do mene zato nisem želela povzročati kakšnih čudnih zvokov, ki bi strašili poslušalce na drugi strani radijskih sprejemnikov. Tako sem tiste pol ure, kolikor je trajal intervju, delala družbo tehniku. Skupaj sva poslušala pogovor, ki se je odvijal za steklom.


bar Circolo v neposredni bližini radia, kjer sva si privoščila kavo


Radio Koper


studio Radia Koper

Po pogovoru sva se z Romanom poslovila od tehnika in simpatične voditeljice Barbare ((se opravičujem, ampak sem pozabila njen priimek)) in se odpravila nazaj proti velikemu parkirišču ob morju, kjer sva pustila avto. V pekarnici, ki sva jo srečala na poti, sva si kupila manjši prigrizek in ko sva prišla nazaj na ulico, je že lilo kot iz škafa. Mokra sva bila skoraj v trenutku. Nekaj preglavic nama je povzročal tudi sicer topel veter.

Ko sva prišla do obale, naju je pričakal čudovit pogled na rahlo razburkano sivo morje, ki se je ujemalo s sivino neba in oblakov. Nedaleč stran od obale je samevala malo večja ladja, ki se je mirno pozibavala na valovih. Gladina morja pa je ponekod že prestopila kamnito nabrežje in voda je božala noge klopi. Verjamem, da Koprčanom in drugim ljudem z Obale ni ravno všeč, če morje uide iz svojih meja, ampak vseeno se je meni vse skupaj zdelo zanimivo, drugačno in zelo lepo. Prav nič si nisem želela vrnitve v Ljubljano, kjer me je čakala služba, zaradi česar si nisva mogla privoščiti malo daljšega (deževnega) potepanja po obalnih krajih …


morje


tišina


milina

Ta kratek izlet me je spet spodbudil, da sem razmišljala, kako miniaturna je naša Slovenija, ampak tako zelo različna. Kamor koli greš najdeš nekaj lepega in zanimivega. Ja, premalo jo poznamo, to našo Slovenijo. En način, kako jo spoznati bolje, je na primer prebiranje revije Potepanja, ki želi pokazati manj obljudene, a vseeno zelo zanimive in obiska vredne slovenske kote in kotičke. V septembrski številki je bil med drugim predstavljen tudi Koper 🙂