Ne vem, koliko skupnega imata oz. sta imela festival Armenija od blizu, ki se že od decembra 2009 poteka v hramu slovenske kulture, in koncert armensko-ruske zasedbe Deti Picasso, ki se je ponovno vrnila na naše male odre. Verjetno jima je skupna le država, ki jo še do junija predstavljajo v Cankarjevem domu in je hkrati tudi država, iz katere prihajata gonilni sili slikovitih Picassovih otrok, sestra in brat Arutyunyan.
Z Armenijo sem se prvič – tako zares – srečala ravno zaradi koncerta, ki so ga imeli Deti Picasso v okviru Trnfesta 2008. Spomnim se, da so me tistega avgustovskega večera tako začarali, da sem si kupila kar dva njihova albuma in jih dodobra preposlušala. V njihovi glasbi je nekaj, kar me vznemirja in pomirja hkrati. Ob njihovih rockersko psihadeličnih zvokih me odnese v svet čustev. Nekam, kjer se počutim tako zelo dobro, tako zelo doma. Nekaj takega sem občutila tudi na koncertu 22. aprila, ko so Deti Picasso gostovali v Kinu Šiška.
Zadnje čase se mi zdi, da se strani v koledarju obračajo še hitreje kot ponavadi in moje baterije se kar ne uspejo napolniti do konca. Služba, diploma ter to in ono je krivo, da se včasih sploh ne znam več ustaviti, zadihati in uživati v stvareh, ki se mi dogajajo v času, ko ni nobenih obveznosti. Že dalj časa pa se mi dogaja, da se koncerta, kamor se odpravljam, zelo veselim, a me, preden odidem od doma, popade neka čudna nervoza. Kot, da grem na kakšen zahteven in zoprn izpit. Takšna nervoza me je popadla tudi pred koncertom Deti Picasso, a sem se odločila, da ne bom ugotavljala, zakaj se mi to dogaja. Enostavno se bom sprijaznila s tem in bo. Ker sploh ni bilo nobenega razloga, da bi se česa bala oz. da bi me kar koli skrbelo – na koncert nisem šla sama, v Kinu Šiška pa sem tudi že bila. Ko sem stopila do pulta in dvignila svojo akreditacijo, ki so mi jo organizatorji prijazno podarili ((Hvala, Kino Šiška!)), je vse izginilo. Smešno … Ko sva enkrat imela vstopnici, naju je skrbelo samo še to, da koncerta ne bi zamudila.
Koncert, ki je bil nekakšen uvod v četrto edicijo Balkanbeats, naj bi se začel ob 22.00. Ljudi je bilo v Kinu Šiška kar nekaj. Nekateri so tam očitno samo klepetali ob pijači, spet drugi so prihajali z informansa, zadnje ure katerega je v Katedrali uprizarjal Dragan Živadinov, tretji pa smo čakali na koncert Armencev. Ura je bila že 15 minut čez deseto, a varnostnika, ki sta stala na vhodu v dvoranico Komuna, sta se tako čudno obnašala, da se je zdelo, kot da še nikogar ne spuščata noter. Ko je iz Komune prišel nek tehnik – vsaj zgledal je tako 🙂 – naju je videl, kako stojiva pred dvorano z vstopnicami v rokah. Prišel je do naju in nama rekel, naj greva kar v dvorano, da bodo lahko začeli, ker jim je čudno, kako da še nikogar ni. OK. V Komuni sva bila prva in takoj za nama je prišla še ostala gručica ljudi. Sodeč po tem, kako hitro so nama sledili ostali, sklepam, da smo vsi mislili, da še ne smemo v dvorano.
Kmalu za nami so na oder prišli tudi Deti Picasso, ki so nas hitro spravili do miganja. Eni so plesali bolj, drugi smo se pozibavali manj, uživali pa smo vsi. Tudi glasbeniki. Pevka Gaya je ves čas skrbela za animacijo tako nas kot benda. Vseeno pa se mi je zdelo, da so bili vsi skupaj takrat na Trnfestu nekoliko bolje razpoloženi. Ali pa sem bila samo jaz veliko bolj navdušena, kar seveda ne pomeni, da mi je bilo tokrat vseeno. Sploh ne. Ko je Gaya pred kratkim koncertnim dodatkom eno pesem (pesem poznam, naslova pa ne) zapela brez vsakršne spremljave, je bilo vse skupaj tako ganljivo, da so mi v oči stopile solze.
Tej pesmi je sledil dodatek, ki so ga zaključili s komadom Iggyja Popa I wanna be your dog, ko je Gaya v svoje roke vzela bratovo kitaro in skupaj z basistom, bobnarjem in tolkalcem naredila pravi “raztur”.
Vse je bilo fajn, samo vseeno sem pričakovala, da bom slišala še kakšno pesem, ki ni na “mojih” albumih in jih nisem slišala že na Trnfestu. Pa kdaj drugič.
Žal se je Komuna po koncertu hitro spraznila, čeprav sta vajeti v roke vzela dj-ja Robert Šoko ali Haris Pilton, ki ljudi po Evropi razvajata z Balkanbeats. Mešanica balkanskih ritmov in melodij, ki sem jo slišala v živo in tudi na spletni strani Balkanbeats, je odlična podlaga ali spremljevalka za zabave ali ples. Res škoda, da ni bilo ljudi. Že kar pozna ura in cel kup obveznosti naslednji dan sta bila glavna krivca za to, da sva Komuno relativno hitro po koncertu zapustila tudi midva. Mogoče pa 8. maja uletiva v Berlin, ko ima Robert Šoko žur skupaj z Magnificom.
Prepričana sem tudi, da bo še več priložnosti, da zaplešemo na Balkanbeats v Kinu Šiška. Konec koncev IV. edicija Balkanbeats ne more biti zadnja 🙂
ta (bolj ubogi) filmček je nastal v Kinu Šiška – Deti Picasso: Under the apple tree
