Tretji dan najinega 9-dnevnega potovanja sva končno prišla do cilja, ki sva si ga izbrala še preden sva se odpeljala iz Ljubljane. Zaradi slabe vremenske napovedi za petek, ki se je kasneje tudi uresničila, sva se odločila, da se nama na otok Sylt ne splača s kamperjem. Tako sva se izognila temu, da bi morala kamper zapeljati na avtovlak in za vozovnico plačati približno 140 evrov. Če ne bi imela rezervacije v kampu na skrajnem jugu otoka – v mestu Hörnum -, ki sva jo kasneje odpovedala, bi naju vlak prišel še kakšnih 40 evrov več. Za en dan na otoku se vsekakor ni splačalo zapraviti toliko denarja samo zato, da bi s sabo lahko odpeljala najin začasni dom na kolesih. Najprej sva mislila, da bova vseeno s seboj vzela kolesi, a ker je že zjutraj pihal tako mrzel veter, da nisem za nobeno ceno z glave želela sneti kapuce, sva se na koncu na Sylt odpeljala peš.

gremo na Sylt

Avtodom sva pustila parkiran v mestecu Niebüll, se odpravila proti železniški postaji, si najprej kupila povratno vozovnico za oba, ki naju je stala 25,30 evra, si za dobrih 11 evrov privoščila še vodič po otoku in knjižico z zanimivimi zgodbami o otoku Sylt, nato sva se usedla na vlak in se odpeljala proti otoku. Kmalu naju je sprevodnica opozorila, da sediva v prvem razredu in da se morava prestaviti v drugega, ker tako piše na vozovnici. Ne-bodi-len sva jo ubogala in se podala na lov za drugorazrednimi sedeži. A glej, glej, drugi razred je bil (kako nenavadno ;)) tako poln, da sva se na koncu odločila, da bova stala. Tako sva imela pregled nad obema stranema nasipa Hindenburgdamm, ki z dvotirno železnico otok povezuje s celino. Če sem si pravilno zapomnila, v 24 urah trije različni prevozniki po dveh tirih naredijo okoli 130 voženj.

delo Martina Wolkeja, Potujoči velikani v vetru

delo Martina Wolkeja, Potujoči velikani v vetru

Še preden sva se pripeljala v največje mesto na Syltu

[izg. s∂lt], Westerland, sva se odločila, da si bova privoščila tudi daljšo turistično vožnjo po celotnem otoku za 15,5 evra na osebo. Zato sva si takoj, ko sva stopila z vlaka, kupila vozovnici. “Dobro je, če sta pri avtobusu vsaj kakšnih 20 minut pred startom, da bosta imela več možnosti pri izbiri sedežev,” je povedal gospod, ki nama je prodal karti. Ko sva ob 13:40 prišla do dvonastropnega avtobusa sva bila prepričana, da to rečejo vsem, saj sva bila med zadnjimi, ki smo izbirali sedeže 🙂

Točno ob dveh smo se odpeljali. Voznik in vodič, vse v eni osebi, je z volanom v eni in mikrofonom v drugi roki spretno krmaril po otoku, nas zasipal z zanimivimi podatki, nam povedal nekaj osebnih mnenj in nas večkrat tudi nasmejal s svojimi komentarji na primer o nemških zvezdah, ki hodijo v vas Kampen butikirat. ((Butikiranje je v Nemčiji menda nov izraz. Šoping je baje že zastarelo in ne dovolj nobel.)) Kampen je vasica, kjer imajo butike vse najdražje in najprestižnejše blagovne znamke, kot so Joop!, D&G, Armani itd.

Na izletu, ki je trajal 3 ure in 15 minut, smo imeli najprej polurni postanek v najsevernejšem nemškem pristanišču v mestecu List, naslednja pavza pa je trajala dobrih 40 minut, kolikor je trajala vožnja z ladjico do najjužnejše točke otoka. Tisti, ki smo bili na avtobusnem izletu smo za plovbo odšteli samo polovico – 3 evre, namesto 6 evrov. Prepričana sem, da nas je z ladjico iz pristanišča odplulo vsaj 90 odstotkov, če ne kar vsi. S PiRomanom sva bila presenečena, kako utečena je turistična mašinerija na Syltu. Oni se pa res znajo iti turizem. Seveda sva tudi midva z veseljem odštela tistih 6 evrov za oba in se odpeljala na vožnjo, ki konec koncev ni ponudila čisto nič spektakularnega. Sva pa zato dobila malo boljši občutek o otoku. Recimo. 🙂

midva

Ena prvih stvari, ki nam jih je razložil vodič, je tudi pozdrav, ki ga boste srečali v teh severnih nemških krajih. Tudi v Hamburgu vas bodo pozdravili z izrazom “moin”. “Moin” pomeni “mehr Wind – več vetra”. Tako so se pozdravljali mornarji, ki so v preteklosti predstavljali večino populacije na otoku.

O Syltu, za katerega velja tudi reklo Rüm haart, klar Klimming – weites Kerz und klarer Blick ((široko srce in jasen pogled)) bi lahko napisala še toliko stvari. Zanimivo je prav vse – od zgodovine, do narave, kulture, turizma, prestiža … A več si boste lahko prebrali v članku, ki ga bom v zameno za adrio matrix napisala za revijo Avto-dom. O natančnejšem izidu revije vas bom seznanila s posebnim zapisom na blogu.

Vsekakor pa že zdaj veva, da naju je enodnevni obisk tega nepozabnega otoka, ki sva ga doživela v soncu, tako močno začaral, da se bova v prihodnosti tja vsekakor še vrnila.

O Syltu si moram zapomniti tudi to, da sva si še pred vožnjo z avtobusom privoščila kosilo v restavraciji Candela. Le kako bi lahko zamudila tako priložnost?! Rumpsteak s škampi in pečenim krompirjem v smetani je bil res odličen. Že dolgo nisem v kakšni restavraciji jedla tako dobre hrane. Kosilo je sicer stalo 14,5 evrov, vendar sva se strinjala, da si morava na dopustu kakšno stvar tudi privoščiti.

kandela s c-jem

dobro je skuhala candela

Tako sva si po vožnji z avtobusom privoščila tudi kavo, pivo in tortici v internet baru Extra Blatt, od koder sva pri mizici s pogledom na peščeno obalo in morje uspela objaviti prvi objavi o najinem dopustu in napisati nekaj razglednic. Nato sva se odpravila na obalo in dve uri občudovala neštete košare – nem. Strandkorb, ki so zdaj varno shranjene na neštetih fotografijah. Medtem ko sva čakala, da je rdeče sonce nekaj minut čez deveto “končno” utonilo v morju, sva posedala v košarah, posnela filmček o tem, kako rada imava Nemčijo 😆 in se povzpela tudi na mivkasto pobočje, ki mesto Westerland loči od neskončne peščene plaže.

extrablatt bar z internetom in čudovitim pogledom na morje

Dolg, a čudovit dan sva želela zaključiti z vlakom, ki bi naju z otoka odpeljal ob 22:22. Na poti do železniške postaje sva se ustavila tudi v eni od znamenitih syltskih restavracij s hitro (predvsem morsko) hrano Gosch in si privoščila Fischbrötchen. Ribji kruhek je poleg peterburških palačink in gruzijskega hačapurija še ena tržna niša, ki manjka v verigi fast foodov v Sloveniji. Preden sva se odpeljala nazaj v Niebüll sem želela oddati še razglednice. Ker sva iskala pošto, sva vlak, ki je v resnici namesto ob 22:22 odpeljal že ob 21:52, zamudila za deset minut. Še dobro, da sta za njim peljala še dva.

znameniti strandkorbi

vsaj enega bi odvlekla domov, če bi bili lažji ...

sonce je zardelo in se skrilo v morje

ostale so samo barve

Če prve dve noči v kamperju nisem bila ravno zadovoljna s spanjem, sem tretjo, ki sva jo preživela na mirnem prostoru (to je bila že tretja noč, za katero nisva odštela niti evra), zaspala tisto minuto, ko sem zaprla oči. Večkratno prehajanje z močnega in hladnega vetra v tople prostore me je popolnoma utrudilo. In končno sem spala kot angelček 🙂 V petek sva vstala šele ob 8:30. Pred nama pa je bil še en zanimiv in lep dan, ki je napovedoval lepo in zanimivo bivanje v Hamburgu.