Preprosto Tweak Bird

Že dolgo mi ni piskalo v ušesih, že dolgo nisem tako smrdela po cigaretih, že dolgo je odkar sem bila tik na tem, da izgubim glas (kar se pri meni zgodi res zelo redko) in že dolgo nisem bila na kakšnem koncertu. Vse to so bili razlogi, da sem se v petek ((15. oktober 2010)), kljub ne najboljšemu zdravju, odločila, da si grem napolnit ušesa z živo godbo. Ponovni koncert bratske naveze Tweak Bird ((s prvim koncertom si nisva bila usojena)) je bil idealen izgovor tudi za cigaretni smrad, ki se je skozi vse plasti oblačil prilepil na mojo kožo. Ko sem se okoli ene ure zjutraj vrnila domov, sem bila preveč utrujena, da bi s sebe sprala ta vonj še preden sem zlezla v posteljo in se privila k njemu. Bilo mi je vseeno, samo da sem spet med štirimi stenami, z njim, na toplem, v tišini. Nos sem si odmašila z razpršilom in v trenutku, ko sem zaprla oči, je bilo tukaj že jutro.

Malo sem bila razočarana. Pa ne nad koncertom, ampak nad svojim zdravjem, ki se že cel teden ne more odločiti, ali bi me zgrabilo tako močno, da bi morala kakšen dan preležati v postelji, ali bi mi enostavno pustilo toliko moči, da sem in tja vseeno uspem narediti kaj konkretnega. Zato sem se, medtem ko sem z nekaj sošolci iz gimnazije v KUD-u srebala čaj in sok in se imela zelo lepo, odločila, da se ne dam. Če se prehlad ne more odločiti sam, se bom pa jaz namesto njega. Naslednja postaja … Metelkova.

Ko sem prišla v Channel zero na Metelkovi, kjer je bil koncert, sem bila prav vesela, ko sem izvedela, da je predskupina – Zmajev rep – že začela muzicirati. Vesela sem bila tudi, da je bila z mano Petra, ki je bila sicer kasneje zmenjena naprej, ampak vseeno sem dobila družbo, da sem počakala na Tweak Bird izven kluba. Ponavadi ne delam tega. Predskupin ne spuščam s programa, ampak muziciranje Zmajevega repa, ki se je razlegalo tudi po hodniku Channel zero me enostavno ni prepričalo, da bi že prej pustila varnostniku, da mi odtrga del vstopnice. Fantje znajo, nič ne rečem, ampak meni enostavno ni bilo do njihove muzike. Tako smo se kasneje, ko je Petra dočakala družbo, za kakšnih 20 minut skupaj prestavile pred Gromko in okoli 23. ure, ko je bil napovedan začetek koncerta, sem se odpravila nazaj na mesto “zločina”.

Brata sta že pridno pripravljala teren in s približno 10-minutno zamudo se je koncert začel. Najprej sem se spogledovala z mislijo o sedečem spremljanju koncerta z balkona, potem pa sem se ustalila kar pod njim. Videla sem dobro, slišala tudi – sodeč po piskanju v ušesih še celo malo predobro – prostora pa sem imela tudi dovolj, kar mi je omogočalo, da sem naredila tudi nekaj fotografij. Če česa na koncertih ne maram, je to gneča. Rada imam nekaj prostora, ker mi to daje občutek, da lažje diham, še posebej, ker sem nekoliko bolj občutljiva na slab zrak in moje telo zelo rado zleze skupaj. Razlogi so lahko različni. Ampak, če mu kaj ne odgovarja, hitro protestira in že se brez zavesti znajdem na tleh.

Kaj bolj konkretnega o samem koncertu ne znam povedati. Bilo je zelo dobro, tudi publika je bila navdušena in je brata, ki sta s seboj pripeljala še odličnega saksofonista, ki je popestril sicer prav nič dolgočasen in skop zvok kitare in bobnov, kar dvakrat uspela priklicati nazaj. Ko pa je bilo konec drugega bisa, je starejši brat mlajšemu dal komando, da je dovolj in s prstom pokazal na zapestje, češ, ura je pozna. Mlajši brat je ubogal. Zahvalila sta se publiki, začela pospravljati svoje stvari in koncerta je bilo konec.

Ko sem prvič pogledala na uro, sem ugotovila, da je minilo že skoraj celih 60 minut, odkar sta začela igrati, meni pa se je zdelo, kot da sta tam šele kakšne četrt ure. Na koncu je vse skupaj trajalo slabo uro in pol, seveda, če odštejemo nekaj zamude z začetkom in nekaj minutk čakanja na dodatka.

Kakorkoli, fanta sta poslušanja in ogleda vredna glasbenika, ki znata narediti res dober koncert, zato upam, da jih bom mogoče še kdaj uspela videti v malo bolj zdravem stanju. Z Metelkovo se pa tudi kmalu spet vidiva. Čeprav mi je na neki način simpatična, se vedno, ko sem tam, počutim kot nekakšen outsider, ki nikakor ne spada med množico mularije in ostale množice, ki se zbirajo tam. Najbolj mi je zoprno videti ljudi mojih let, ali še starejše, ki so ob desetih zvečer že tako pod vplivom alkohola, da izgleda, da jih bo vsak hip pobralo. Ampak nima veze … sem pač ena od tistih “čudakov”, ki mu alkohol in kakšne druge substance ravno ne dišijo. Mogoče sem malo preresna, čeprav se ponavadi zelo rada zafrkavam …