Napol medeni London

Še preden je bilo ohceti konec, sva ugotovila, da si bova lahko privoščila poročno potovanje. Greva v London, sva se odločila. In sva odletela. Za štiri dni. S sabo sva odnesla nekaj oblačil, dobro voljo in sonce. Vse je kazalo, da je pred nama še eno zanimivo potovanje. Dobre volje nista mogla pokvariti niti razmetana mlada Francoza, s katerima smo si delili sobo prvi dve noči.

Prvi večer sva si ogledala okolico Equity Point hostla v Paddingtonu in se odločila, da naslednji dan najprej obiščeva knjigarne in Tate Modern, ki se naokoli hvali z najbolj fascinantno razstavo, kar sem jih kdaj videla. Ai Weiwei, njegova sončnična semena, ki se jih da do maja 2011 še videti v londonskem muzeju sodobne umetnosti, in njegova ostala dela bodo dobila na tem blogu posebno objavo. Ker je Ai Weiwei napolnil več kot le tisti del mojega srca, ki bije za sinološko diplomo in je na glavo postavil vse moje dosedanje diplomske načrte. In ker je Ai Weiwei eden in edini!

Tako sva drugi dan najinega potovanja ((V London sva se odpravila med 10. in 15. decembrom 2010.)) najprej poiskala knjigarno Foyles tam nekje blizu/v Sohu. Tadej, hvala za nasvet! Od tam sva se peš podala proti Tate Modernu, kjer sem si po občudovanju sončničnih semen podrobneje ogledala še njihovo odlično založeno knjigarno in nakupila diplomsko gradivo. Nato sva pristala v McDonald’s-u v bližini katedrale St. Paul, se po “kosilu” sprehodila okoli oblegane katedrale, skočila v trgovino Tesco in se vrnila v hostel. Preden sva šla spat, sva se še za slabi dve uri odšetala proti Notting hillu in drugega dneva je bilo konec.

V nedeljo (tretji dan) zjutraj sva pridno vstala, se nazajtrkovala in odpeketala v Hyde park, kjer sva preživela lep sončen dopoldan in na koncu pristala pred Harrodsom, kjer je množica ljudi že čakala, da bo okupirala notranjost veleblagovnice takoj, ko bi se čez slabe četrt ure – ob 11:30 – odprla njena vrata. Utrujena od pešačenja sva se odločila, da se usedeva na metro in nekje blizu Piccadilly Circusa najdeva nek barček, kjer bova lahko spila kavo. Po nekaj težavah v podzemlju, ko smo morali postajo metroja zapustiti, ker zaradi neke napake na progi vlaki v “najini” smeri niso več vozili, sva končno našla tisti Starbucks nekje v bližini metro postaje Green Park. Ob srkanju kave sva ugotavljala, da sva oba nekam čudno utrujena. Sklenila sva, da bo, glede na to, da je dan še mlad, najbolje, da se odpeljeva nazaj do hostla, tam odspiva kakšno urico in potem nadaljujeva z odkrivanjem mesta. Po kakšnih treh urah v hostlu – spala nisva nič, čudna utrujenost pa ni popustila – sva se odločila, da se odpeljeva do Big bena in si pogledava to najbolj znano londonsko čudo od arhitekture.

Pri Big benu sva našla neko italijansko restavracijo in si privoščila drago, a zelo okusno večerjo. Med počasnim srebanjem tople mineštre, sva se strinjala, da bova v hostlu pobarala, kako je kaj z dvoposteljnimi sobami in če bodo imeli neko sprejemljivo ponudbo, se bova preselila. Da je selitev, o kateri sva začela sanjati, bolj ali manj nujna je potrdil Roman, ki se je v istem trenutku, ko sva zapustila italijansko restavracijo, začel vidno tresti po celem telesu. Nemudoma sva se odpravila nazaj proti tubu ((Angleži londonsko podzemno imenujejo tube.)) in si v hostlu za dodatnih 100 funtov privoščila troposteljno sobo – da bi ostala sama, sva, seveda, morala plačati še tretjo posteljo. V posteljo sva se ulegla okoli 20. ure in vse do zadnjega dneva, ko se je bilo treba odpeljati nazaj do letališča in domov, nisva več vstala. No, jaz sem naslednji dan zbrala toliko moči, da sem šla do lekarne, nama kupila neke tablete proti bolečinam in vročini ter sprej za odmašitev nosa in nekaj hrane in vodo. Vajeti najinega dopusta so tako zadnje 3 noči in dva dneva v svoje roke vzeli virusi gripe, ki so naju prikovali med rjuhe.

Drag dopust, ni kaj! Ampak vseeno hočem nekoč v prihodnosti dobiti nazaj tista dva dneva, ki sva ju morala preležati! EJ, saj sploh nisva uspela priti do puba!!! Gripe imam pa dovolj za vedno! Nesramnica je iz tira vrgla celotni december. Pa tako dobro nama je šlo – nama z decembrom!