Že dolgo nisva bila na kakšnem izletu in noge so me že nekaj časa priganjale naj jim vendar zadam kakšno pohodniško nalogo. O vzponu na Slivnico nad Cerknico oziroma nad Cerkniškim poljem sva se pogovarjala že lani, ko sva se prvič odpravila do Cerkniškega jezera. Malo bolj sva o tem vrhu začela sanjati pozimi, a vse do zadnje junijske nedelje ((27. junij 2010)) nama ni uspelo.

Tokratna nedelja je bila kot naročena za kratek izlet. Kratek predvsem zaradi tega, ker me je popoldan čakala služba. Do Cerknice iz Ljubljane pa je približno dobre pol ure vožnje. Ob 5:30 sva vsa zaspana ugasnila cvileča telefona in čez slabo uro sva se odpeljala iz Ljubljane na primorsko avtocesto. Zapustila sva jo na Uncu, parkirala avto na večjem parkirišču skoraj na koncu Cerknice in jo mahnila navkreber.

Do doma na Slivnici sva hodila dobro uro in pol, toliko znaša tudi “uradni” pohodniški čas. Nekaj minut nama je vzelo fotografiranje te in one naravne lepote. Še nekaj minut pa moja na novo razvijajoča se kondicija 🙂 Občudovala sva lepo okolico, se naslajala nad naravnimi vuvuzelami (beri: nad brenčanjem raznih letečih žuželk), uživala ob vedno novih pogledih, ko sva se obračala nazaj proti dolini in nabirala dobro voljo ob pozdravih s peščico ljudi, ki sva jih srečala v zgodnjem nedeljskem jutru.

Bolj ko sva se približevala domu, bolj glasna je bila glasba, ki je prihajala iz njegove smeri in kar minilo me je, da bi šla tam mimo. A k sreči je glasba utihnila še preden sva uspela zasesti eno od miz pred kočo. Najprej sva si naročila borovničke za zdravje in čaj za žejo. Medtem ko sva čakala na pijačo, sva zavohala palačinke in si naročila še zajtrk. Jedla sva slivniške palačinke. Palačinka s sladolednim nadevom, prelita z vročimi gozdnimi sadeži (prevladovale so brusnice) in obdana z nekaj smetane je bila, če priznam, kar malo presladek zajtrk. Vendar sem ga vseeno z užitkom pojedla. Preden sva se odpravila 36 metrov višje na sam vrh Velike Slivnice ((Velika Slivnica ima 1114 metrov nadmorske višine)), sva še posedela pred kočo in uživala v veselju gospoda – domačina – pri sosednji mizi, ki je znancem z veseljem oznanjal, da se mu je zjutraj rodil vnuk, na čigar zdravje so skupaj nazdravili.

Medtem ko sva se odpravljala na Veliko Slivnico, je Romana klical Zrimšek, bloger iz tistih koncev, in mu povedal, naj si ogledava še Coprniško jamo, ki se nahaja v smeri pravokotno od vrha Slivnice do Cerkniškega jezera v višini doma. Ne bodi len sva se odpravila še na lov te jame. Na koncu sva bila malo presenečena, saj sva namesto jame našla samo neko manjšo kotanjo. Brskanje po internetu me je pripeljalo do tele spletne strani – sodeč po teh fotografijah sva jamo zgrešila. Pa drugič …

Zanimalo me je tudi, kaj imajo s Slivnico čarovnice oz. coprnice … In sem naletela na tekst, ki so ga na Wikipedii prepisali iz knjige Cerkniško jezero Jožefa Žirovnika. Žirovnik je pisal o tem, da je Slivnica polna zlobe in hudobije. Iz Coprniške jame pa naj bi ob slabem vremeu, ko se Slivnica zavije v meglo, prihajala toča, nevihta in strele. Vsaj tako priča staro ljudsko izročilo. Nekateri ljudje naj bi v jamo metali celo razne darove, da zle sile ne bi bile tako hude.

Tik preden sva se spustila nazaj na parkirišče, kjer sva pustila avto, sva pozdravila starejšo gospo, ki je hodila po cesti in ob sebi potiskala kolo. Človek kar ne more, da ne bi malo poklepetal s kakšno tako zgovorno žensko, ki te pohvali, da si priden, ker si lezel na hrib in pove, da je tudi sama večkrat bila na vrhu. Zdaj pa ne morem več. Me preveč dajejo kolki. Jah, kaj moremo, vsak se mora potruditi po svojih najboljših močeh. Tako je življenje. Pa lep dan in srečno, sva se poslovili.

Res je lepo, ko človek naredi nekaj zase, si ob tem spočije glavo, zbistri misli, pretegne kosti, mišice, srce in raztegne pljuča ter zraven sreča še polno dobrovoljnih ljudi. Priporočam! 😉