Julijci: Dolina Triglavskih jezer

Prvo jutro, ki smo ga doživeli v hribih, se je začelo ob 5:30. Počasi smo vse stvari pospavili v nahrbtnike in si v jedilnici koče pod Bogatinom pripravili zajtrk. Črn kruh in pašteta nista bila še nikoli tako dobra, kot ravno sredi visokogorja 😛

Ko smo prišli iz koče, smo videli, da je sonce že obsijalo nekaj gorskih vrhov. Odpravili smo se na pot proti koči pri Triglavskih jezerih in ves čas sledili smerokazom in markacijam, ki so usmerjale naše korake.

Gremo na pot!

še zadnji pogled proti koči pod Bogatinom na planini na Kraju

Po poteh, kjer smo hodili, se res ni mogoče izgubiti, razen, če nalašč zalutate s poti, ker vas vleče kam drugam. Velikokrat je tudi tako, da sploh ni druge možnosti, kot da hodiš po označeni poti. Od koče pod Bogatinom proti Dolini Triglavskih jezer smo se vedno znova vzpenjali in spuščali po zelo zanimivem gozdnatem terenu. Nekaj časa smo bili med nizkimi borovci, potem pa smo se znašli na poti, ki jo je obdajala skoraj meter visoka trava. Tisti čas, ko se nisem ukvarjala s hojo v hrib, ki je od dekline brez kondicije zahtevala zelo koordinirano usklajevanje hoje z dihanjem, 🙂 sem opazovala čudovito naravo, ki nas je obdajala. Gore, gozdovi, macesni, viharniki, rože, rože in rože. Nad nami pa čudovito nebo brez oblaka.

rdeča – 7J ((sedmera jezera)) , zelena – K ((Komna))

planinci

vodaaaaa

viharnik

Preden smo prišli do koče pri Triglavskih jezerih, smo se morali povzpeti še čez zadnji hrib, ki mi je pobral kar nekaj energije. Poleg tega pa sem v desnem kolenu čutila vedno pogostejšo bolečino. Zato sem poskušala čim več naporov prenesti na levo koleno. Najbolj pa sem bila vesela, ko smo na desni strani poti, kakšnih 20 metrov nižje, zagledali gladino Dvojnega jezera ob katerem stoji koča pri Triglavskih jezerih.

Še nekaj minut in že smo se lahko usedli za mizo in malo lažje zadihali. Pogledali smo na uro in ugotovili, da nam je pot vzela ne samo 2 uri in pol, ampak 3 ure in pol. Nekaj časa nam je pobrala moja utrujenost, nekaj pa polnjenje prazne steklenice. Ob poti smo namreč naleteli na korito, kamor je bil speljan manjši izvir. Vode kasneje sicer nismo pili, ker je bila nekam čudno rumenkasta. Smo si pa lahko pri koči pri Triglavskih jezerih natočili vode, kolikor smo želeli. Za kočo je namreč izvir iz katerega vodo prečrpavajo v rezervoar. Pred kočo imajo korito in dve pipi, kjer si lahko natočiš vodo, se umiješ …

koča pri Triglavskih jezerih

Pri eni od miz za kočo smo si pripravili malico, se sezuli, si oskrbeli nekaj žuljev in šli v kočo povedat, da bi radi tisto noč prespali pod njihovo streho. Prosili smo še, če bi se dalo kje v koči pustiti nahrbtnike, če se odločimo, da bi se podali po Dolini Triglavskih jezer. Prijazna gospodična nam je pokazala del jedilnice, kjer planinci čez dan lahko pustijo svojo prtljago. Mlada dama in njena mama sta mi bili takoj všeč. Res pravi turistični delavki. Prijazni, simpatični, zgovorni, zorganizirani. Človek jima z veseljem pusti kakšen evro napitnine. Proti večeru smo bili tudi priča pogovoru, ko se je neki Srb, ki je s svojo skupino prišel s Triglava, pritoževal hčerki, kaj ga je tako grdo ozmerjala. Punca pa mu je lepo razložila, da se ne more ves čas ukvarjati samo z njim, če je za šankom še polno drugih gostov. “Veste, gospod, to je tako … če vi malo počakate in ste prijazni do mene, bom tudi jaz zelo prijazna do vas. Če se pa derete name, se bom pa tudi jaz na vas,” mu je povedala. Gospod Srb se je nehal pritoževati. Mi pa smo se samo nasmejali:)

Dvojno jezero

Okoli 13h smo se odločili, da se bomo odpravili po Dolini Triglavskih jezer. Približno 2 uri in pol v eno smer, so govorili smerokazi. Čeprav ne vem, kako točno sem si predstavljala to dolino, vem, da si je nisem predstavljala tako, kot v resnici izgleda. Hodili smo po dokaj ozkih kamnitih poteh in okoli sebe opazovali visoke skalnate gore. Sonce je že začelo pripekati, čeprav smo se gibali nekje med 1685 metri, kjer je koča pri Triglavskih jezerih in 2071metri, kjer je Zasavska koča na Prehodavcih, zato sem bila zelo vesela, da sem si na glavo poveznila klobuk. Nekajkrat smo morali tudi čez območja prekrita s snegom.

Približno pol ure hoje naprej od četrtega Triglavskega jezera, ki se imenuje Ledvica/Ledvička/Jezero v Ledvicah, smo se ločili. Moja sestra je hotela videti kočo na Prehodavcih, jaz pa sem bila vse bolj prepričana, da moram nazaj, ker so me kolena že zelo bolela. Bolečina ni bila tako močna, če sem hodila po ravnini ali v hrib, se je pa ojačala, ko sem hodila navzdol. Zato smo se odločili, da se midva s Piromanom vrneva nazaj h koči pri Dvojnemu jezeru, Urška pa se povzpne do Zasavske koče.

Ko sva se vrnila h koči, sem bila že pošteno utrujena od hoje in tudi od bolečin v kolenih. Usedla sva se za eno od miz, se sezula, si naročila pivo ((pivo stane 3,6€)) in počivala. Ko se je vrnila moja sestra, smo se navečerjali in se odločili, da se naslednji dan vrnemo v dolino po poti čez Komarčo. Na smerokazu je bilo napisano, da do hotela Zlatorog potrebujemo 3 ure in 15 minut. Lahko bi se vrnili tudi po poti, ki gre proti Planini pri jezeru, Vogarju in Stari Fužini, a bi že po uradnih časih trajalo dlje.

Preden smo šli spat, smo kljub mrzlemu vetru še nekaj časa posedali pred kočo. Čas smo si krajšali z glasnim branjem intervjuja z Jonasom iz poletne izdaje Mladine. Potem nas je res že pošteno zeblo in smo se odpravili v jedilnico, si sposodili Človek ne jezi se in odigrali eno igro. Okoli 22h smo se počasi odpravili proti skupnim ležiščem ((za posteljo na skupnih ležiščih boste plačali 21€ ali 10,5€, če imate planinsko izkaznico)) v sobi št. 2 in se odpravili spat.

sneg v Dolini Triglavskih jezer