Julijci: domov čez Komarčo

Druga noč v hribih je bila kar naporna. Neki moški, s katerim smo si delili skupna ležišča, je bil očitno zelo prehlajen in njegov zamašeni nos se kar ni in ni želel odmašiti. Moški je smrčal na ves glas in hlastal za zrakom. Ko smo se odpravili spat, je bil tiho, ampak nekje okoli 1:30 sem se zaradi smrčanja zbudila in od takrat sem si želela samo še to, da bi lahko odmislila glasen lov za zrakom, ki se mu je kmalu pridružilo še eno glasno smrčanje, in se zbudila ob 5:30 – to je bil čas, ko smo se odločili, da vstanemo.

Dvojno jezero – Prosimo, da smeti odnesete s seboj!

Ko je začel piskati alarm, sem z veseljem vstala in pospravila svoje stvari v nahrbtnik. Zunaj nas je pričakalo mirno sveže jutro in umivanje z mrzlo vodo pri koritu pred kočo pri Triglavskih jezerih me je dokončno zbudilo. Sledil je zajtrk in okoli 7:00 smo se odpravili proti dolini.

Moja boleča kolena si čez noč niso prav dobro odpočila in bolečina je relativno hitro postajala vse močnejša. Ker s sabo nismo imeli pohodniških palic, mi je PiRoman našel dve močnejši veji, s katerima sem si pomagala pri hoji. Zdelo se mi je, da hodim vse počasneje. Bolečino, ki je bila še posebej izrazita pri hoji navzdol, sem poskušala pozabiti in moj moto se je glasil: “Z vsakim korakom sem bližje cilju.” Do Črnega jezera, do kamor naj bi od koče pri Triglavskih jezerih potrebovali eno uro, sem jaz potrebovala dve uri in pol. Pri Črnem jezeru, kjer smo se dobili z mojo sestro, ki je šla naprej in naju je tam počakala, smo se dogovorili, da gre kar naprej in se dobimo v dolini pri koči pri Savici. PiRoman pa je ostal z mano in me pozorno spremljal. Mislim, da je bilo to najbolj pametno. Hvala, Roman!

Kam gremo?

Še posebno veliko dela je imel z mano, ko sva prišla do Komarče. Če bi vedela, kako Komarča zgleda, ko prideš na njen rob, se verjetno nikoli na bi odločila za sestop po njej. Še zdaj mi ni čisto jasno, kako sem prišla po tej strmini z že zelo močno razbolelimi koleni, strahom pred višino in ne ravno lahkim nahrbtnikom. Ko sva prišla do točke, ko sem pred sabo videla samo kakšna dva metra kamnitega štrclja, pod katerim je bil globok prepad, je bilo vse, kar sem spravila iz sebe: “Kam pa zdaj?” “Ne glej okoli, osredotoči se na pot in na steno ob poti. Ne glej naokoli! Z vsakim korakom sem bliže cilju!” to je bilo vse, kar sem si ves čas ponavaljala. Nisem se želela ustaviti in si odpočiti. Vse kar sem videla pred sabo je bil vrt pred gostiščem pri koči pri Savici. Poleg tega sem z vsakim novim začetkom, ki je sledil manjšemu postanku, ko sva koga počakala, da je šel mimo naju, še bolj čutila bolečino v kolenih.

Po strmih kamnitih delih ozke poti čez Komarčo sem se kar usedla in si pri sestopu pomagala še z rokami. Nič čudnega, da sem imela naslednjih nekaj dni kar močan “muskelfiber” po skoraj celem telesu. Šele v takih momentih človek začuti vse mišice, za katere drugače sploh ne ve, da jih ima 🙂

Vsem, ki jih bodo bolela kolena in se bojijo višine, svetujem, da ne sestopajo po Komarči. Res ni prijetno. Ravno tako se mi Komarča ne zdi ravno primerna za otroke, kljub temu, da smo jih srečali kar nekaj. Sva pa na poti čez Komarčo srečala tudi Urškovje in Kinky Toneta. Ne vem, če sta naju prepoznala. Me je prešinilo, da bi kaj rekla, a želja po dolini je bila močnejša od želje po klepetu, zato smo se samo pozdravili, tako kot z vsemi ostalimi, s katerimi smo se srečali na poti, in odšli vsak v svojo smer.

Dvojno jezero

koča pri Triglavskih jezerih

gore, ki obdajajo Dolino Triglavskih jezer

markacija naznanja, da smo na pravi poti

Črno jezero ((Meni se ni zdelo ravno črno 🙂 ))

Zaradi že opisanih okoliščin vam ne morem pokazati nobene slike s Komarče. Kljub temu, da me je večkrat prešinilo, da bi bilo zanimivo narediti kakšno fotografijo na Komarči in pokazati vse zajle, kline in poglede v prepad, sem se odločila, da sva jaz in moj sestop na prvem mestu 🙂

Šele med pisanjem tega prispevka sem izvedela, da je dobila Komarča svoje ime po besedi komarča, ki so jo Bohinjci uporabljali za odsekano drevo s štrclji vej, ki so ga uporabljali za prehode čez gladke pečine. Komarča naj bi imenovali tudi pripravo za sušenje sena. Vsaj tako je zapisal Janez Pikon na spletni strani Gore in ljudje. Jaz mu verjamem 🙂

pogled na Komarčo iz doline

Ko sva se s PiRomanom prebila do koče pri Savici, kjer naju je že eno uro čakala moja sestra, smo se usedli na vtr pred gostiščem. Tisto pivo sem si res pošteno zaslužila. Ravno tako smo si zaslužili odlične pice iz picerije Ema, ki že nekaj časa ponuja tudi dostavo na dom. Ko sem jih klicala in naročila pice, smo jih že čez 20 minut lahko jedli. Še vedno imajo odlične pice.

masažno olje za boleče mišice

Še nekaj dni po prihodu domov, sem razmišljala o Komarči. Nanjo so me spominjala tudi kolena, ki me včasih še vedno bolijo in si jih še vedno masiram z odličnim masažnim oljem za boleče mišice, ki mi ga je podaril moj joga učitelj Primož 🙂 Ko mi ga bo čez kakšno leto zmanjkalo, si bom pa na Planet Bio kupila novo flaško.

Zdi se mi, da je Komarča zasenčila cel tridnevni izlet po Julijcih oz. Triglavskem narodnem parku, ki je bil res čudovit. Poseben čar je bilo že samo dejstvo, da sem imela tri dni popolnoma prazno glavo. Nobenih obveznosti, nobenih skrbi, nobenih prepiranj, nobenih razmišljanj o tem, kaj vse me čaka, ko pridem v dolino … Nič! Tudi ko sem se nekajkrat zavedla, da imam prazno glavo in da bi mogoče lahko razmislila o čem, sem se že naslednji trenutek ulovila, da spet ne razmišljam o ničemer. Prazna glava je poleg lepe narave nekaj najlepšega, kar sem doživela v gorah.

Če bo le priložnost, bom še hodila naokoli po hribih.

1. dopustniški dan: Ni je lepše kotline na svet, kukr je Bohn
1. dopustniški dan – druga verzija: Hvala, prijatelji! [S padalom z Vogla]
2. dopustniški dan: Julijci: Komna, koča pod Bogatinom in Bogatinsko sedlo
3. dopustniški dan: Julijci: Dolina Triglavskih jezer
4. dopustniški dan: ravnokar si ga prebral 🙂
[/fusion_builder_column][/fusion_builder_row][/fusion_builder_container]