Druga noč v hribih je bila kar naporna. Neki moški, s katerim smo si delili skupna ležišča, je bil očitno zelo prehlajen in njegov zamašeni nos se kar ni in ni želel odmašiti. Moški je smrčal na ves glas in hlastal za zrakom. Ko smo se odpravili spat, je bil tiho, ampak nekje okoli 1:30 sem se zaradi smrčanja zbudila in od takrat sem si želela samo še to, da bi lahko odmislila glasen lov za zrakom, ki se mu je kmalu pridružilo še eno glasno smrčanje, in se zbudila ob 5:30 – to je bil čas, ko smo se odločili, da vstanemo.
Dvojno jezero – Prosimo, da smeti odnesete s seboj!
Ko je začel piskati alarm, sem z veseljem vstala in pospravila svoje stvari v nahrbtnik. Zunaj nas je pričakalo mirno sveže jutro in umivanje z mrzlo vodo pri koritu pred kočo pri Triglavskih jezerih me je dokončno zbudilo. Sledil je zajtrk in okoli 7:00 smo se odpravili proti dolini.
Moja boleča kolena si čez noč niso prav dobro odpočila in bolečina je relativno hitro postajala vse močnejša. Ker s sabo nismo imeli pohodniških palic, mi je PiRoman našel dve močnejši veji, s katerima sem si pomagala pri hoji. Zdelo se mi je, da hodim vse počasneje. Bolečino, ki je bila še posebej izrazita pri hoji navzdol, sem poskušala pozabiti in moj moto se je glasil: “Z vsakim korakom sem bližje cilju.” Do Črnega jezera, do kamor naj bi od koče pri Triglavskih jezerih potrebovali eno uro, sem jaz potrebovala dve uri in pol. Pri Črnem jezeru, kjer smo se dobili z mojo sestro, ki je šla naprej in naju je tam počakala, smo se dogovorili, da gre kar naprej in se dobimo v dolini pri koči pri Savici. PiRoman pa je ostal z mano in me pozorno spremljal. Mislim, da je bilo to najbolj pametno. Hvala, Roman!
Še posebno veliko dela je imel z mano, ko sva prišla do Komarče. Če bi vedela, kako Komarča zgleda, ko prideš na njen rob, se verjetno nikoli na bi odločila za sestop po njej. Še zdaj mi ni čisto jasno, kako sem prišla po tej strmini z že zelo močno razbolelimi koleni, strahom pred višino in ne ravno lahkim nahrbtnikom. Ko sva prišla do točke, ko sem pred sabo videla samo kakšna dva metra kamnitega štrclja, pod katerim je bil globok prepad, je bilo vse, kar sem spravila iz sebe: “Kam pa zdaj?” “Ne glej okoli, osredotoči se na pot in na steno ob poti. Ne glej naokoli! Z vsakim korakom sem bliže cilju!” to je bilo vse, kar sem si ves čas ponavaljala. Nisem se želela ustaviti in si odpočiti. Vse kar sem videla pred sabo je bil vrt pred gostiščem pri koči pri Savici. Poleg tega sem z vsakim novim začetkom, ki je sledil manjšemu postanku, ko sva koga počakala, da je šel mimo naju, še bolj čutila bolečino v kolenih.
Po strmih kamnitih delih ozke poti čez Komarčo sem se kar usedla in si pri sestopu pomagala še z rokami. Nič čudnega, da sem imela naslednjih nekaj dni kar močan “muskelfiber” po skoraj celem telesu. Šele v takih momentih človek začuti vse mišice, za katere drugače sploh ne ve, da jih ima 🙂
Vsem, ki jih bodo bolela kolena in se bojijo višine, svetujem, da ne sestopajo po Komarči. Res ni prijetno. Ravno tako se mi Komarča ne zdi ravno primerna za otroke, kljub temu, da smo jih srečali kar nekaj. Sva pa na poti čez Komarčo srečala tudi Urškovje in Kinky Toneta. Ne vem, če sta naju prepoznala. Me je prešinilo, da bi kaj rekla, a želja po dolini je bila močnejša od želje po klepetu, zato smo se samo pozdravili, tako kot z vsemi ostalimi, s katerimi smo se srečali na poti, in odšli vsak v svojo smer.
gore, ki obdajajo Dolino Triglavskih jezer
markacija naznanja, da smo na pravi poti
Črno jezero ((Meni se ni zdelo ravno črno 🙂 ))
Zaradi že opisanih okoliščin vam ne morem pokazati nobene slike s Komarče. Kljub temu, da me je večkrat prešinilo, da bi bilo zanimivo narediti kakšno fotografijo na Komarči in pokazati vse zajle, kline in poglede v prepad, sem se odločila, da sva jaz in moj sestop na prvem mestu 🙂
Šele med pisanjem tega prispevka sem izvedela, da je dobila Komarča svoje ime po besedi komarča, ki so jo Bohinjci uporabljali za odsekano drevo s štrclji vej, ki so ga uporabljali za prehode čez gladke pečine. Komarča naj bi imenovali tudi pripravo za sušenje sena. Vsaj tako je zapisal Janez Pikon na spletni strani Gore in ljudje. Jaz mu verjamem 🙂
Ko sva se s PiRomanom prebila do koče pri Savici, kjer naju je že eno uro čakala moja sestra, smo se usedli na vtr pred gostiščem. Tisto pivo sem si res pošteno zaslužila. Ravno tako smo si zaslužili odlične pice iz picerije Ema, ki že nekaj časa ponuja tudi dostavo na dom. Ko sem jih klicala in naročila pice, smo jih že čez 20 minut lahko jedli. Še vedno imajo odlične pice.
Še nekaj dni po prihodu domov, sem razmišljala o Komarči. Nanjo so me spominjala tudi kolena, ki me včasih še vedno bolijo in si jih še vedno masiram z odličnim masažnim oljem za boleče mišice, ki mi ga je podaril moj joga učitelj Primož 🙂 Ko mi ga bo čez kakšno leto zmanjkalo, si bom pa na Planet Bio kupila novo flaško.
Zdi se mi, da je Komarča zasenčila cel tridnevni izlet po Julijcih oz. Triglavskem narodnem parku, ki je bil res čudovit. Poseben čar je bilo že samo dejstvo, da sem imela tri dni popolnoma prazno glavo. Nobenih obveznosti, nobenih skrbi, nobenih prepiranj, nobenih razmišljanj o tem, kaj vse me čaka, ko pridem v dolino … Nič! Tudi ko sem se nekajkrat zavedla, da imam prazno glavo in da bi mogoče lahko razmislila o čem, sem se že naslednji trenutek ulovila, da spet ne razmišljam o ničemer. Prazna glava je poleg lepe narave nekaj najlepšega, kar sem doživela v gorah.
Če bo le priložnost, bom še hodila naokoli po hribih.
1. dopustniški dan: Ni je lepše kotline na svet, kukr je Bohn
1. dopustniški dan – druga verzija: Hvala, prijatelji! [S padalom z Vogla]
2. dopustniški dan: Julijci: Komna, koča pod Bogatinom in Bogatinsko sedlo
3. dopustniški dan: Julijci: Dolina Triglavskih jezer
4. dopustniški dan: ravnokar si ga prebral 🙂
[/fusion_builder_column][/fusion_builder_row][/fusion_builder_container]
Lepo!
Morda bi bilo lažje v obratni smeri, saj je čez Komarčo vzpon manj vrtoglav kot spust.
Predvsem mi je pa všeč zadnji poudarjeni stavek. Zaradi tega tudi jaz hodim v hribe 🙂
Lepa reportaža, čeprav si me z njo spomnila na moje muke pred dvema letoma, ko me je teta z družino vzela s seboj na trodnevni pohod v gore. Ob prvi zajli nad Vodnikovim domom sem mislila, da me hecajo, da je ziher še kakšna druga pot. Do koče Planike sem nekako prišla, tam smo prespali, celo noč pa sem razmišljala, da ne, a Triglav že ne grem, nisem si privoščila strahu, niti nisem želela ovirati ostalih. Zjutraj sem družbi to naznanila in jih par ur čakala pri koči, pila čaje in uživala v razgledu. Nato smo se od Planike odpravili proti dolini Jezer. Takoj za prvim ovinkom ponoven šok: skoraj navpična stena, zajla, kakih 50 m dolga. Jaz pa s tavelikim ruzakom, totalno presrana, živčna, ohromela od strahu. Pa sem šla, roke sem imela tako potne, ampak sem se držala tako močno, da bi mi skoraj odpadle, noge so se mi tresle, prestavljala sem ji po par cm po tisti ozki skalni polički. Planinci so me prehitevali tako, da so me dejansko obplezali. Ko sem prišla čez, nisem hotela niti nazaj pogledat, samo sesedla sem se. Potem smo hodili še cel dan do koče pri Triglavskih jezerih, tam prespali, naslednje jutro pa čez Komarčo do doline. Spet trpljenje, dol sem se spuščala po riti, se oprijemala vsake korenine in šopa trave in zgroženo opazovala družino francoskih turistov, ki so gor lezli v šlapah!
Zakaj pišem celo zgodbo? Zato, ker me je bilo tam v gorah strah kot še nikoli, ampak res nikoli, telo me je bolelo od strahu pred globino. Teta, pa je profesorica telovadbe, strokovno usposobljena in vajena vsega, je rekla, da si sploh ne predstavlja (pa sem ji prej povedala za moj strah pred višino, ampak da je tako hudo, nisem vedela niti sama) kako je težko, ker večina tega strahu nima. Ampak vseeno: ni mi žal, da sem šla. Naučila sem se pomembne lekcije, vem, kje so moje meje, naučila sem se 100% zaupati sebi tam na tisti steni, ko je vse odvisno od tebe in tvoje koncentracije. In bilo je noro lepo, kljub vsemu. Hodit po tako lepi dolini, kot je dolina Triglavskih jezer, opazovat Triglav tako od blizu, pa dolino spodaj daleč pod tabo, krasno doživetje.
Še bom šla, le da v hribe, ne v gore. 🙂
Lepe fotke, super dopustovanje.
A pa vam res ni nihče prej povedal, da je Komarča tako pasja? 😀
@pepermint…zame je pot s Planike na Triglav neprimerno ljubša, lepša in lažja kot pa s Kredarce.
(ponavadi pa še manj prometna)
Enjanez, se strinjam, da je po Komarči gor verjetno veliko lažje, ne samo zaradi obremenitve kolen, ampak ko gledaš gor, ne vidiš prepadov 🙂 Jaz sem bila zelo vesela že, če sem okoli sebe videla malo več dreves in da ni bilo vse čisto odprto. Mi pa ni bil všeč zvok slapa Savice, ki se je slišal. Se mi je zdelo ne samo, da vidim, ampak da tudi slišim prepad tam nekje pred/pod sabo 🙂 Ampak, kar nas ne ubije, nas naredi močnejše 🙂
° p e p e r m i n t ° , tvojemu komentarju sem se prav nasmejala, ker me je še enkrat spomnil na Komarčo in name. Sicer pa, zdaj, ko sem na ravnem, se je lažje nasmejat samemu sebi, kot tam gori 🙂 Kar se tiče pa Triglava … tja gor tudi jaz ne bom šla. Mi je prav vseeno, če zaradi tega ne bom “prava” Slovenka 🙂 Že ko sem v dolini Triglavskih gledala visoke gore naokoli, me ni prav nič mikalo, da bi šla na vrh katere.
Faci sva! 😉
Nish, hvala.
Glede Komarče sem jaz že velikokrat slišala, da ni ravno lahka in najlepša gorska tura. Ampak moj fant Roman in sestra sta rekla, da sta že hodila tam in da ni tak baubau. Največji razlog, da smo se odločili za Komarčo, so bila pa ravno moja kolena in dejstvo, da bi za vsako drugo smer potrebovali še več časa. Že tako smo se zavedali, da jaz s svojimi koleni nikoli ne bom prišla od Triglavskih jezer do hotela Zlatorog v 3 urah in 15 minutah, kot je pisalo na tablah.
Zdaj gledam na to kot na še eno zelo pomembno izkušnjo, ki mi je nihče ne more vzeti. In vem, da zmorem marsikaj. Predvsem pa sem vesela, da sem situacijo, v kateri bi me lahko zgrabila huda panika, rešila s trezno glavo.
Draga K., črn kruh in pašteta, pivo in še kakšen kozorog ali gams za pogled. Vse lepo in prav. Samo naspat se je treba. Orng. Zato v olala težak rukzak še spalno vrečo. Zdajšnje so resnično lahke. Pa pod milo nebo in gosto smreko. Te bo že Tvoj ubranil pred medvedi. Vsaj smrčali ne bodo, ker bodo tekli, ko se bo grizel zate. Ti pa šteješ utrinke… Aja, nova kolena se da kupit na internetu. Pa tablete za vrtoglavico takisto. Če nimaš teh penezev, ti pa povem, da je vse v glavi. A si Bohinjka al’ ne?
Blaaaaaack! Heeeeeej!
Spalna vreča je bila z mano. Zaenkrat imam še eno, ki me spremlja že kakšnih 15 let in ni ravno majhna, ampak za moje potrebe je še vedno dovolj 🙂 In naspali smo se. Čeprav smo vstali ob 6.00, smo prejšnji večer ob 22.00 že spali. Hoja, svež zrak, gorski mir in dobra večerja naredijo svoje 🙂
Kar pa se tiče Bohinjke … vedno bolj ugotavljam, da sem vedno bolj ena taprava, zategnjena Bohinjka 🙂
Za konec tega komentarja pa … ti si eno tako SONCE, ki vedno, ko pride mimo, prinaša nekaj tako lepega, tako dolgo pričakovanega, en tako velik nasmeh od ušesa do ušesa, ki cel dan ne izgine z obraza! HVALA!