Za pot domov sva si vzela več časa, kot za pot na sever, saj sva bila od hitrega tempa in dnevov, ki sva jih želela izkoristiti do zadnje minute, že rahlo utrujena. Pot naju je iz Hamburga vodila nazaj mimo Hannovra, Kassla proti Würzburgu. Približno 80 kilometrov pred Würzburgom naju je ujela že trda noč in prenočišče sva znova poiskala na enem od bencinskih postajališč.

Načrt za naslednji dan je bil, da si dopoldan ogledava čudovito univerzitetno mesto Würzburg, popoldan pa sva namenila srednjeveškemu Nürnbergu. A na koncu sva izpolnila le prvo polovico plana in ponovno okusila sladkost potovanja z avtodomom. Ko sva okoli 9. ure dopoldan z avtoceste zavila na odcep za Würzburg, sva na levi zagledala IKEO in misel na to, da bi kuhinje, ki sva jih še pred odhodom v Nemčijo gledala v Ikeinem katalogu, videla tudi v živo, naju je premamila, da sva se ustavila. Zapeljala sva na parkirišče in ugotovila, da se trgovina odpre šele ob 10:00. Vzela sva si čas, pristavila za kavo in se v miru pripravila na doooolg ogled pohištva. Ko sva pregledala vse kuhinje in preštudirala vse kombinacije kuhinjskih elementov, različnih delovnih površin, vgradnih pečic, hladilnikov, štedilnikov in nap ter si zraven podrobno ogledala še razne police za dnevno sobo, omare za spalnice in ploščice za v kopalnico. Na koncusva bila pošteno utrujena in lačna. Ampak Ikea naju ni izpustila iz svojega objema in navdušena nad ugodnimi cenami kosil v njihovi menzi, sva se pridružila množici nakupovalcev, ki s(m)o morali potešiti lakoto.

Ko sva zapustila trgovino, se je dan že pošteno prevesil v drugo polovico, zato sva se odločila, da si bova ogledala samo Würzburg, Nürnberg pa nama bo ostal za enega od naslednjih obiskov Nemčije. Zapeljala sva se v mesto, malo zaokrožila in našla parkirišče tik ob železnici pod avtocestnim nadvozom. Ker je bil dan lep, sva iz prtljažnika adrie matrix končno izvlekla kolesi in se odpravila na lov za centrom mesta.

Po nekaj prevoženih hribčkih sva se ustavila pred neko cerkvijo in kasneje ugotovila, da gre za eno od katoliških cerkva v Würzburgu. Ogledala sva si njeno prav nič katoliško notranjost, nato sva se odpravila naprej. Kmalu sva se znašla pred novo cekrvijo. Ta je bila protestantska in zaklenjena. V želji, da bi videla center mesta sva se odpravila do bližnje avtobusne postaje, kjer je bil zemljevid mesta. Upala sva, da nama bo pomagal razjasniti, kje sva, ker sva vsa pametna uspela ugotoviti, da sva nekoliko zalutala.

Na koncu sva se, po še nekaj dodatnih ogledih zemljevidov na drugih avtobusnih postajah, končno znašla blizu reke Majne. Med mogočnimi univerzitetnimi stavbami sva se vozila vse bliže reki in kmalu sva pred sabo končno zagledala mogočno utrdbo Marienberg, ki se dviga kakšnih 100 metrov nad Majno. Pred nama utrdba, na desni strani pa mogočen kamnit most, ki močno spominja na Karlov most v Pragi. Povzpela sva se nanj in naenkrat sva se znašla v najbolj turističnem delu mesta, ki sva ga “iskala” že dobro uro.

Ker sva bila utrujena, sva se odločila, da se bova usedla ne konkretno porcijo sladoleda, namesto da bi se povzpela na mogočno vzpetino do utrdbe Marienberg, ki velja za simbol Würzburga. To mesto ima zelo bogato zgodovino, ki je močno povezana s katoliško oblastjo. Katoliška cerkev je bila tista, ki je v mesto že v začetku 15. stoletja pripeljala univerzo. A tako, kot drugje po Evropi, sta tudi Würzburg zelo zaznamovali (proti)reformacija v 16. stoletju. V 17. stoletju pa so v mestu sežgali kar 200 čarovnic – zadnji čarovniški proces je potekal leta 1749, ko so sežgali zadnjo čarovnico, ki je bila redovnica.

Še ena zanimiva in hkrati tudi žalosta zgodba tega mesta se je zgodila dva meseca pred koncem 2. svetovne vojne, ko so britanska letala v bombnem napadu v samo 17 minutah uničila kar 90 odstotkov mesta. Takrat je umrlo tudi 5.000 ljudi. V naslednjih 20 letih so mesto obnovile predvsem ženske, saj je med vojno umrlo veliko moških. Nekatere pa so odpeljali v ujetništvo. Obnovo je doživela tudi čudovita Rezidenca, ki je zdaj pod zaščito Unesca. Ko sva se po drugi poti vračala proti avtodomu, sva na hitro uspela videti tudi njo in se peljati skozi čudovit park, ki se razprostira okoli te mogočne stavbe. Ker sem bila že utrujena, se mi ni več dalo iz torbe vleči fotoaparata, da bi te lepote ujela tudi v objektiv.

Do (takrat še najine) adrie matrix sva se vrnila kar hitro. Na koncu sva tudi ugotovila, da bi morala že na začetku namesto levo zaviti desno in ne bi zašla na čisto drugi konec mesta. A sva se vseeno strinjala, da je bilo prav zanimivo, ker sva se malo izgubila. V velik pritljažnik sva pospravila kolesi in se odpeljala naprej proti jugu. Kakšnih 30 kilometrov pred Münchnom se je razbesnela tako huda nevihta, da sva zaradi močnega dežja in hitrega vetra na enem od postajališč med tovornjaki našla luknjo, kamor sva lahko parkirala. Noč sva preživela kar tam. Zjutraj sva krenila naprej proti domu. Najin dopust se je končal 12. maja ((2010)) ob 14. uri, ko sva se pripeljala v Ljubljano, kjer naju je pričakal hladen tuš nestrpnih Slovencev …

Če boste potovali z avtodomom je dobro pri sebi imeti tudi kakšen Kamping & karavaning vodnik.

HVALA Matej!