Dragi dnevnik. Poletje se je neke noči kar poslovilo. Brez pozdrava. V našo deželo pa je prišla jesen. Njene barve so mi všeč in tudi njene temperature mi bolj odgovarjajo kot tiste, ki jih je s sabo vzelo poletje. Nastal je samo en mali problem. V omari imam samo dvojne hlače, ki so pripravljene na boj z nižjimi temperaturami, pa še to se bodo ene zdaj zdaj strgale med nogami. A denarja trenutno tudi nimam ravno dovolj za kakšno večje nakupovanje. Zato sem se odločila, da spet izkoristim znanje, ki mi ga je prineslo poletje …

Ko sem se že ravno znašla na ljubljanski obvoznici zaradi nekih obveznosti, sem se odločila, da zavijem še na Rudnik. V Svet metraže, kjer so verjetno v zadnjih dneh dobili nove metre takih tkanin, ki so pripravljene varovati moje noge pred mrazom. Najprej sem gledala žamet, potem pa me je prijazna prodajalka ((Do zdaj sem bila v Svetu metraže 3-krat, vsakič sem se srečala z drugimi prodajalkami in vedno znova sem navdušeno ugotavljala, kako neverjetno prijazne so te ženske. Vedno z nasmehom na obrazu, vedno pripravljene pomagati pri nakupu z raznimi nasveti … Res so SUPER!)), ko sem vprašala po jeansu, odpeljala v njihovo ogromno skladišče, kjer se človek kar izgubi med vsemi tistimi materiali … Na koncu sem se odločila za enega od neelastičnih jeansov in za malo elastični material, za katerega sploh ne vem, kaj je. Na otip deluje podobno kot žamet ali pliš, ampak ni ne eno ne drugo. Je pa tako mehak, da sem se vanj zaljubila na prvi dotik 🙂

Ker se mi ni dalo risati novega kroja, sem si enega sposodila kar iz jesensko-zimske Burde, ki sem jo kupila že lani, ko sem iskala primeren kroj za plašč ((Njegova realizacija še ni uspela. Verjetno si ga bom, ko si naberem malo več izkušenj, sešila sama.)). Že takrat sem se zapičila v te hlače, ker so enostavne in zelo udobne. Zdaj jih imam. Sicer niso čisto take, kot tiste iz Burde, ampak zelo podobne. Najbolj važno pa je, da so res zelo udobne. Pa še ponosna sem, ker mi jih je uspelo narediti veliko lepše, kot krilo, ki sem ga delala pred kakšnim mesecem.

O postopkih šivanja ne bom izgubljala besed, ker vem, da bi za kaj takega potrebovala še veliko več izkušenj ali vsaj nadaljevalni tečaj pri Ani, da bi res do potankosti osvojila vse postopke. Pri meni je še vedno kar nekaj improvizacije, s čimer ni nič narobe, če se ti na koncu vse izide tako, kot se mora 🙂 Ti pa vzame kakšno uro dela več …

Na koncu sem vesela, da sem v z evri bolj sušnem obdobju uspela dobiti nove hlače za  17 evrov, če upoštevam samo blago, zadrgo in gumb. Sukanec sem imela že od prej, elektrike je šlo kar nekaj, vse skupaj pa mi je vzelo kakšnih 20 ur risanja, rezanja, sestavljanja, likanja, šivanja. Zraven je bilo tudi nekaj paranja, pa na koncu sem se naučila šivati še gumbnice. No, na gumbnicah bom morala še malo delati, ker še nisem čisto zadovoljna z njimi. Se bom še malo bolj potrudila pri šivanju kavbojk.

Zdaj sanjam samo še o čevljih, ki bi te lepe sive hlače še malo polepšali … A slučajno pri nas kje prodajajo čevlje znamke Blowfish?