Evo, pa imamo jesen in v Ljubljani je spet gneča. Še večja gneča in prerivanje pa se dogaja na malih lističih, kamor si pišem stvari, ki jih je treba narediti. Konca pa kar ni in ni. Če sem julija po dobrih štirih letih odšla iz uredništva SiOL-a predvsem z namenom, da bi končno enkrat za vselej zaključila študij, zdaj z bolečo glavo ugotavljam, da mi v dveh mesecih ni uspelo predelati niti ene nove knjige, povezane z diplomo, uspela pa nisem spisati niti kazala diplome, kaj šele, da bi se lahko bahala s kakšnim spisanim poglavjem. Prav nič se ne motijo tisti, ki pravijo, da človek obrača, Bog pa obrne. Boga lahko, kakor vam je ljubše, zamenjate tudi z Alahom, usodo, življenjem ali čimer koli nadnaravnim … Dejstvo je, da kakor koli in kolikor koli se že trudimo, da bi tok življenja usmerili v čisto in samo našo smer, vedno znova pride še kaj popolnoma nenačrtovanega in nepredvidljivega in že delamo ovinke.
Vendar brez dela in ponovnega vrtenja volana v začrtano smer ne bomo prišli do cilja. Tega se zavedam tudi sama in se zato iz dneva v dan borim s tem volanom, ki se hoče obračati po svoje 🙂 Zadnje čase se zaradi tistih nenačrtovanih in nepredvidljivih stvari res veliko “borim” tudi s čisto pravim volanom, saj sem dejansko postala tudi čisto prava šoferka. No, si bom kot mlada voznica vsaj nabrala nekaj tankov in nekaj sto kilometrov vozniških izkušenj 🙂
Najbolj pa sem jezna nase, ker me čisto vsi prometni znaki, ki spreminjajo potek moje vožnje na poti do naziva “diplomirana”, zanimajo in vlečejo VELIKO bolj kot sam končni cilj. Tako sem kmalu po vikend tečaju šivanja “morala” spraviti v neko definirano obliko še drugi kos blaga, ki sem ga kupila za tečaj, pa ga potem tam nisem uporabila. Cel vikend (od petka popoldan do nedelje popoldan) sem se ukvarjala s šivanjem krila in znova ugotavljala, kako šivanje človeka posrka vase v celoti. To ni samo neko manualno delo sede. Ne. Meni se zdi, da je to predvsem delo glave – ves čas razmišljaš, kako je treba zložiti skupaj posamezne kose blaga, da boš na koncu res dobil želen izdelek. In igranja z mislimi o zlaganju in “kaj pa, če bi to malo drugače” ni nikoli konec. Nikoli. Mogoče kasneje, ko imaš za sabo že nekaj uspešno sešitih zadev, a vseeno sem prepričana, da se vedno znova najde kakšen kroj, ki človeku spet prevetri glavo.
Poleg tega sem se z domišljijo in oblačili igrala tudi skupaj s šiviljo Tanjo, ki bo zame skrojila in sešila prav poseben kos oblačila. In ko sem našla PRAVO blago, mi je srce zaigralo in mi igra še danes, ko se igram še z mislimi o raznih dodatkih … Gospa Diploma pa nič …
Ah, bo že. Nekaj študijskega navdiha grem iskat popoldan s prijateljico na Šmarno goro. Drugi del navdiha bom našla jutri na Bledu ob ogledu retrospektive Maksima Gasparija ((Na ogled je vse do 24. oktobra 2010)) za oktobrska Potepanja, nekaj energije mi bodo dali sveži uhani, v katere sem rahlo zaljubljena in mi jih je naredila Tadeja iz Lunatica, piko na i pa bo dodalo nekaj ur domačega, svežega, bohinjskega zraka. Diploma, sem že na poti!
Krilo zgleda čudovito! Ne morm verjet, da si lahko po tečaju že tako kiklco sama zašiješ! po branju tvoje reportaže, sem se tudi sama odločila za udeležbo na tečaju in že kontaktirala Ano ter jo pobarala o morebitnih novih datumih tečaja. Sem na čakanju 😉
se pridružujem, krilo res fino izgleda. mi je vedno kar malo žal, da sama ne znam šivati, ampak ne vem, takole na pol mi nikoli ne bi uspelo, trenutno pa res ni časa, da bi se posvetila povsem. pa tudi nimam preveč zaupanja v svoje šiviljske (in krojaške) talente 😳
in mislim, da ne rabiš slabe vesti, ker si malo zanemarila diplomo – tudi počitek in delo iz užitka mora biti. brez tega tudi drugo delo ni pol tako dobro narejeno, kot bi lahko bilo. (čudovita sem v dajanju potuhe, kajne?) 🙂
poplna zmaga globalizacije nad kandelo 😛
Namesto, da bi visoko šolana opravljala kakšno pomembno in dobro plačano del – se gre eno “kitajsko” šiviljo za đabe
Vetrnica, hvala. Sicer pa ta kiklca ni tak baubau. To je ena čist začetniška zadeva. Obstajajo res še veliko bolj zafrknjene zadeve 🙂 Saj boš videla, ko Ana začne z novim tečajem 🙂 Srečno!
Irena, hvala. Predvsem za potuho, čeprav sem zdaj že tako daleč, da me potuha bolj jezi, kot tolaži. Predolgo že počnem stvari iz veselja, zdaj bo treba narediti še kakšno malo manj veselo zadevo 🙂 Kar se tiče pa šivanja … Za šivanje moraš biti kar potrpežljiv in vztrajen. Natančnost je potem že drugo … odvisno od tega, koliko si stroga do sebe 🙂 Je pa fajn občutek, ko si sam narediš nekaj čisto tako, kot si sam želiš. Omejen (ni)si edino z blagom …
NoMercy, globalizacija me je povozila že davno. Drugače pa upam, da ne misliš, da sama sebi zaračunavam delo …