Karte za jutrišnjo tekmo med našimi košarkarji iz Uniona Olimpije in našimi košarkarji iz CSKA že nestrpno čakajo, da se strgajo v rokah varnostnikov tivolske dvorane. Jaz pa se že neizmerno veselim, da bom enkrat doživela pravo oz. bolj pomembno tekmo v živo, AMPAK pred mano je dilema … Za koga bom navijala?

Seveda, da sem za naše, za Olimpijo, ampak v Moskvi smo preko Čikota, ki smo ga spoznale preko mojega bloga, imele čast spoznati celo družino Smodiš. Matjaž nam je priskrbel celo karte za eno od tekem v ruskem prvenstvu. In tega se ne da kar izbrisati, pozabiti … Matjaževi mami smo obljubile, da bomo navijale in nazdravljale za njenega Matjaža … Zdaj pa tole. Saj me razumete … 🙄

matjaž smodiš

Če dobro pomislim, mi cela ekipa CSKA veliko pomeni … ne samo, da so Moskovčani in da sem jaz tam preživela tri mesece, ampak z njimi se me je košarka veliko bolj dotaknila. No, še vedno ne vem, kakšna so vsa pravila itd., ampak košarka mi je res všeč. V Moskvi smo punce skupaj navijale za CSKA, ko so se bojevali s Panathinaikosom in na koncu izgubili, a kaj, ko vedno zmaga samo ena od ekip.

Potem sem gledala tudi vse tekme evropskega prvenstva, ki so jih igrali naši fantje. In ko je bilo vsega skupaj konec, sem košarko prav pogrešala.

matjaž smodiš in cska
ti dve sliki sem ukradla CSKAju 😳

Ko je v petek Pi.Roman, po moje bolj v šali kot zares, rekel: “Ej, a greva na tekmo?” sem mu odgovorila: “Samo, a veš, da bi res šla. Kok je karta? Dej, pejva!” In zdaj greva, pa še fajn bo 😀 Kar čutim. Konec koncev me sploh ne zanima, kdo bo zmagal. V vsakem primeru bo naš 😉 Tokrat me bolj zanima občutek take pomembne, res dobre tekme. O njeni pomembnosti in profesionalnosti priča že samo podatek, da so bile karte hitro razprodane in jih še zdaleč niso dobili vsi, ki bi si jih želeli.

Spodnji sliki je naredil Pi.Roman, medtem ko je čakal na najine karte.

vrsta za karte

vrsta za karte

A je sporno, če tale prispevek zaključim z Dejmo Smodiš, dejmo naši!?