Ta magična dežela. To magično mesto. Moskva.

Ko sem izvedela, da se bom odpravila tja, sem bila neizmerno vesela. Tik pred odhodom bi najraje odpovedala, ker me je bilo vsega tega strah. Ko sem bila tam, mi je bila bolj zoprna, kot prijazna. Zdaj pa jo neizmerno pogrešam, čeprav ne bi živela tam.

ognjemet nad kremljem

Ko gledam poročila in vidim posnetek Andreja Stoparja, ki se oglaša iz Rusije za RTV, me kar stisne pri srcu. Takoj bi se prestavila na njegovo stran televizije. Šla bi tja. V tisto mrzlo, zasneženo zimo. Na tistih (včasih) deset in še nekaj stopinj pod ničlo, ki tako svinjsko režejo stegna. Na tisti mrzli veter, ki te prepiha do kosti. Čeprav sem bila vedno znova presrečna, ko sem se vrnila nazaj v študentski dom, kjer so kurili kot zmešani in se je moje prezeblo telo začelo spet ogrevati.

Torej … Že nekaj časa si zelo želim v Moskvo, Peterburg oz. v Rusijo. V to deželo, ki je tako drugačna, včasih tako neprijazna, ampak na koncu tako magična. V deželo, kjer lahko slišiš čudovito melodijo ruščine na vsakem koraku in kjer so ljudje do tebe veliko bolj prijazni, če iz tvojih ust slišijo svoj jezik in vidijo, da jih, v nasprotju z večino Azijcev, ki samo vljudno prikimavajo vsaki ruski besedi, res razumeš.

dekletce na rdečem trgu

Torej v letu 2008 si želim, da bi Rusijo videla vsaj za kakšna dva tedna. Lahko tudi tri. 😀 V primeru, da se mi želja ne bo uresničila, se bom osredotočila na ‘mojo’ drugo deželo – Kitajsko, kamor se bom nekega lepega dne odpravila za nekaj mesecev in se trudila izboljšati mojo mandarinščino do te mere, da bom lahko zagovarjala diplomo.