Začne se z opravičilom, ker sem pomotoma (beri: med “moderiranjem” spam komentarjev) izbrisala še pet “pravih” komentarjev, ki pa jih ne morem priklicati nazaj … Se opravičujem! Ni bilo nalašč.

Sledilo pa bo tisto, s čimer sem želela začeti … Pravzaprav bo tale zapis neke vrste samopotrditev, samohvala, dviganje moje samozavesti … Tole bo res pravi dnevniški zapis zame. Rada bi pohvalila samo sebe, pa naj se sliši oz. bere še tako samovšečno.

Včeraj sem delala to, kar zadnje dni počne veliko študentov. Učila sem se. Enkrat proti večeru, ko je bila moja glava že pošteno utrujena, sem se v nekem trenutku zavedla, da si zaslužim počitek, saj sem zadnje leto pošteno delala. Delo pa je tudi razlog, da je bilo teh zadnjih 12+ mesecev zame več kot uspešnih.

To, kar me še čaka

Grem lepo po vrsti, kot so hiše v Trsti … Lani maja sem se po treh mesecih vrnila iz Moskve. Od konca maja do danes sem naredila 14 izpitov in do konca so ostali še trije, ki mi trenutno pijejo kri.

Celo leto sem se praktično živela sama. Starša sta mi sicer nekajkrat primaknila nekaj evrov, za kar sem jima zelo hvaležna, a večino sem si zaslužila sama. Štipendijo sem izgubila že … ne spomnim se več točne letnice, niti se mi ne da računati; sicer pa ta trenutek to sploh ni važno 🙂

Celo leto sem pridno hodila na jogo k Nataši in Primožu. Manjkala sem samo enkrat in še to zaradi bolezni.

Poleg tega sem bila na Češkem, v Rusiji in v Nemčiji. ((Opis Nemčije še pride. Samo, da bo konec izpitov …)) Sicer vsa ta potovanja ne bi bila izvedljiva, če se ne bi ponudila kot idealne res zelo ugodne variante. Čeprav nisem porabila zelo veliko denarja za ta potovanja, sem v njih vseeno zelo zelo uživala. Že samo to, da grem nekam drugam in nekaj dni živim drugače, kot vsak dan tukaj v Ljubljani, mi da nov zagon. Že samo to, da grem domov, ali k njemu, mi da novo energijo.

Poleg tega sem v zadnjem letu videla tudi nekaj zelo dobrih koncertov.

…

Sedaj se tolažim z vsem, kar sem napisala zgoraj predvsem zato, ker se mi ne da usesti nazaj za mizo h knjigam. Utrujena sem od vsega tega in hkrati me je strah, da ne bom uspela narediti še zadnjih izpitov. ((Le kaj mi je bilo, da sem se odločila za študij sinologije!?!)) Kako lep bi bil konec septembra, če bi vedela, da je konec tudi z izpiti, in da sledita “samo” še dve diplomi z zagovoroma in diplomskim izpitom …

Rusi bi rekli: “Не падай духом!” ((Ne obupaj!)) Zato se grem nazaj učit … Se vidimo na Blogijadi.